Testiranje - del 4: Ventilatorni prag(i)
Vsi poznamo tisti občutek, ko med treningom začnemo globoko dihati. Pred tem smo na veliko klepetali z družbo, potem pa smo naenkrat postali redkobesedni. Še najglasnejši v skupini, ki ga je vedno slišati po celem klancu je obmolknil. Zakaj? No danes si bomo pogledali kaj se dogaja z dihanjem in privzemom kisika med samo vadbo. Kaj nam to lahko pove in zakaj v laboratoriju testiramo ventilatorne pragove.
Podobno kot pri uporabi laktata in laktatnih pragov uporabljamo ventilatorne pragove za testiranje zmogljivost športnikov, kar nam daje vpogled v njihovo fiziologijo. Lahko bi rekli, da s pomočjo ventilacije, privzema kisika in izdihanega ogljikovega dioksida profiliramo kolesarjeve zmogjivosti kakor pri laktatnem profilu, le da je v tem primeru ne dobimo krivulje kot pri laktatu. No pa si prvo poglejmo nekaj osnov in sicer kaj in kako merimo podatke, ki nam kasneje omogočajo določanje parametrov kot sta VT1 in VT2 (VT= Ventilatory Threshold oz. ventilatorni prag).
Kaj in kako merimo?
“Zlati standard” meritev je laboratorijski test, v katerem športnik diha skozi masko, vdihan in izdihan zrak pa se analizira za sestavo in prostornino. Merilna naprava je navadno sestavljena iz dveh komponent, merilca prostornine izdihanega in vdihanega zraka ter merilca koncentracije plinov v izdihanem zraku (kisik, včasih pa tudi ogljikov dioksid). Vidimo, da gre za popolnoma enako merjenje, kot smo ga omenili pri testiranju VO2max. Velikokrat test za določanje VT1, VT2 (ki ima še nekaj drugih imen in jih bomo spoznali drugič) in VO2max poteka skupaj.
Poglejmo si še nekaj parametrov, ki jih merimo in tudi računamo skozi testiranje:
V’O2: volumen privzetega kisika.
V’CO2: volumen izdihanega dioksida
V’E: volumen predihanega zraka (ventilacija)
fR: frkvenca dihanja
V’E/V’O2 in V’E/V’CO2: ventilatorna ekvivalenta, kjer delimo ventilacjo z V’O2 in V’CO2
RER: Razmerje med vdihanim kisikom in izdihanim kisikom (uporablja se za določanje porabe substratov).
VT: volumen dihanje - volumen zraka, ki se premakne iz pljuč v enem respiratornem ciklu (vdih in izdih).
PetO2, PetCO2 in še kar nekaj spremenljivk v s katerimi pa tokrat ne bomo šli v podrobnosti.
Pa si kar poglejmo kako izgledajo testiranja. Najpogosteje se na kolesu izvaja protokol kjer se 10 min ogrevamo pri moči manjši od 100w, za tem pa sledi stopnjevanje, kjer vsako minuto za 20w dvignemo obremenitev in kolesarimo dokler ne pride do odpovedi. Tekaška različica je zelo podobna, samo da se namesto moči uporablja hitrost in/ali naklon. Spodaj imamo primer test, kjer se je kolesar 10 min ogreval na 100w nato pa smo na vsako minuto povišali obremenitev za 30w. Na graf smo zabeležili V’O2 v odvisnosti od časa.
Graf 1: V’O2 na stopenjskem testu.
Zgoraj vidimo, da je sprememba V’O2ja linearna v prvi polovici oz. še nekaj čez, potem pa se v zadnji tretini nekoliko “položi” in počasi doseže plato. Kakšno minuto za platojem pa je prišlo tudi do odpovedi.
Ventilatorni prag(i)
Podobno kot pri laktatnih pragih poznamo 2 ventilatorna prag. Prvi in drugi. Za prvega se je včasih uporabljajo tudi ime “aerobni prag” ampak to ime se zadnje čase uporablja vse manj, saj v resnici nima smisla. Več o terminologiji, v kateri je veliko zmede pa v kakšnem izmed drugih člankov. Danes največkrat uporabljeno ime za VT1 oz. prvi ventilatorni prag je tudi GET (gas exchange threshold). Drugi ventilatorni prag oz. VT2 pa največkrat poimenujemo tudi RCP (Respiratory compensation point).
Pa si najprej poglejmo prvi ventilatorni prag. Ta je za samo določanje v resnici najlažji, če imamo zbrane kvalitetne podatke. Prvi ventilatorni prag definiramo kot prvo nelinearno spremembo ventilacije (dihanja) v povezavi s privzemom kisika. Čisto na kratko. Ko preidemo preko meje prvega ventilatorneg praga se povišata frekvenca dihanja in količina predihanega zraka, kar je posledica povečane potrebe odvajanja CO2-ja iz telesa. Poglejmo kako to izgleda za zgornji primer. Na grafu 1 vidimo, kako je VO2 linearno naraščal skozi test, le na koncu se ta položi in doseže plato.
Graf 2: Ventilacija iz istega testa kot graf 1.
Zgoraj vidimo, kako se ventilacija v začetku spreminja linearno, enako kot V’O2, potem pa nekje (v časovni točki po 60), začne naraščati hitreje. Ker se kdaj v praksi zgodi, da sprememba ventilacije ni vedno tako zelo očitna uporabljamo za določanje VT1 tudi ventilatorna ekvivalenta V’E/V’O2 in PetO2. Kjer VT1 definiramo kot dvig obeh prej omenjenih ventilatornih ekvivalentov. Ta izgledata tako:
Graf 3: Ventilatorna ekvivalenta V’E/V’O2 in PetO2.
Sedaj vemo, kje v testu je prišlo do točke VT1, le to piščemo po V’O2-ju in moči ter imamo naš prvi ventilatorni prag. V tem primeru je to pri ~3600mL/min (68,5% VO2max), kar ustreza moči 285w. No sedaj pa poglejmo še drugi ventilatorni prag. Tega definiramo, ko imamo izpolnjene pogoje povišanih ventilatornih ekvivelantov V’E/V’O2, V’E/V’CO2 in padec PeTCO2.
Graf 4: Izpolnjeni vsi trije pogoji in s tem ocenjena točka VT2.
Sedaj vemo, kje v testu je bil izpolnjen pogoj za VT2 (RCP) in lahko pogledamo pri kakšni vrednosti V’O2 in moči se nahaja VT2. Ta se nahaja pri ~4500mL/min (85,6% VO2max) in moči 360w. Ker se za določanje ventilatornih pragov največkrat uporablja vizualni pregled podatkov (kot imamo na zgornjih grafih) lahko nastane nekaj odstopanj v rezultatih, saj si lahko ta, ki analizira test nekoliko drugače interpretira zgornje pogoje. Predvsem, ko govorimo kaj točno pomeni “sprememba”. Zato pri določanju VT1 in VT2 opravita analizo podatkov vedno dva, kar nam da vpogled v to ali so ocenjeni pragovi pravilni. Če se zgodi, da ta dva ne moreta priti do dogovora pa analizo testov opravi še tretja oseba.
Sedaj smo ugotovili kakšen sta VT1 in VT2 kolesarja, kaj pa sedaj? Zelo hitro smo ugotovili, da so venilatorni pragovi lahko dober ekvivalent laktatnim pragom in s tem nam pomagajo deliti intenzivnosti v različne domene, kjer opazimo različne fiziološke odzive telesa. Potrebno pa je omeniti, da lahko pride do razlik med VT1/LT1 in VT2/LT2, ker sama metodologija, ki jo uporabljamo meri drug “proksi” oz. del sistema s katerim merimo odziv telesa. Največkrat opazimo, da je VT2 nekoliko višji kot LT2 in bližje Kritični moči (CP). Kar nekako nakazuje da je LT2 spodnji del “prehoda (iz težke v zelo težko vadbeno domeno)”, kjer se še lahko vzpostavi ravnovesje v produkciji in porabi laktata, VT2/CP pa zgornja meja, kjer se ta več ne more vzpostaviti. To lahko prinese 10-20w široko območje (več o tem, ko bomo pisali o vadbenih domenah).
Graf 5: Prikaz korelacije med VT in LT pragovi - na naš zgornji primer iz grafa 1.
Kakšne odzive pa lahko opazimo v različnih območjih, se pravi pod VT1 nad VT1 in nad VT2? Kaj se dogaja z ventilacijo in privzemom kiska? Če se spomnimo, smo pri laktatnih pragovih opazili, da se laktat pri intenzivnosti pod LT1 (ekvivalent VT1) ne spreminja in kljub višanju intenzivnosti ta ostaja enak, okoli začetnih vrednosti (Graf 2: Laktatni profil). Ko gremo skozi točko LT1 se ta začne povečevati, a se še stabilizira, ko pa gremo čez točko LT2 (VT2) pa ta še hitreje narašča in se več ne stabilizira. Kaj pa privezem kisika? Lahko pričakujemo podoben odziv?
Graf 6: VO2 pri različnih intenzivnostih.
Zgoraj vidimo, da se pri 200w pojavi podoben odziv kot pri laktatu. Potreba po kisiku se poveča takoj ko začnemo kolesariti, kisik sicer potrebuje nekaj časa, da se dvigne na nivo, ki zadovolji potrebe vadbe in se tam stabilizira. Zelo podobno vidimo tudi, če povišamo intenzivnost na 230w. Potreba po kisiku je tu še višja, a ko jo dosežemo, se VO2 stabilizira in ostaja enak.
Sedaj pa preidemo z intenzivnostjo nad prvi ventilatorni prag. Tu pa opazimo nekaj zanimivega. Enako kot pri nižji intenzivnosti se v začetku poviša privzem kisika, da zadovoljimo potrebam vadbe, ta se stabilizira, a ne ostane stabilen dolgo. Hitro za tem se pojavi počasna komeponenta VO2-ja (SC - Slow component).
Počasna komponenta VO2ja
Počasna komponenta VO2-ja nam predstavlja dodaten dvig VO2-ja iz stabiliziranih vrednosti. Ta nastane zaradi povečane aktivacije hitrejših mišičnih vlaken, ki so potrebne za produkcijo višje sile/moči. Ta hitrejša mišična vlakna pa so manj učinkovita in hitreje utrujajoča, kar ob dolgotrajni vadbi pomeni, da se vse več in vse več hitrejših vlaken vključuje v produkcijo moči, to pa ustvari dodatno potrebo po kisiku. Tako bi v teoriji lahko dosegli VO2max pri katerikoli intenzivnosti višji od VT1, če bi le vadba trajala dovolj dolgo.
Če pogledamo naprej intenzivnosti nad VT2 vidimo, da je počasna komponenta še bolj očitna in višja/hitrejša, saj se v produkcijo moči vključuje še več hitrejših mišičnih vlaken in pri teh intenzivnostih tudi v praksi opazimo, da ob odpovedi dosežemo VO2max. Tudi pri intervalih daljših od 10min. Če pa gremo z intenzivnostjo zelo visoko - zgoraj primer 450w pa vidimo, da pride do odpovedi še preden dosežemo VO2max.
Vadbene domene
Po pregledu zgornjih odzivov VO2-ja na različne intenzivnosti se nam odkrijejo 4 specifična območja, kjer se ta drastično razlikuje, tem območjem pa pravimo vadbene domene. Te nam predstavljajo osnovna vabena območja, podobno kot pri profiliranju laktata. V tem primeru te izgledajo tako:
Graf 7: Vadbena območja glede na VT1 in VT2.
Če si želiš izvedet več o svoji fiziologiji in če si želiš sestaviti individualizirana vadbena območja, pa se lahko oglasi na testiranju pri nas.
Simon Cirnski, trener