Testiranje - Del 2: VO2max - Maksimalni privzem kisika
Dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji Tadej Pogačar se dotika vrednosti okoli 90 mL/kg/min. Rogliču so že leta 2012 izmerili maksimalni privzem kisika pri 81,5 mL/kg/min, danes pa se verjetno giblje okoli 85 mL/kg/min. Tudi Garmin vam tu in tam pljune to številko, a ta verjetno ni niti približno tako visoka. Najvišji izmerjen VO2max so izmerili nekdanjemu švedskemu kolesarju Oskarju Svendsnu. Ta je znašal kar 96,7 mL/kg/min, tu se verjetno sprašujete, zakaj tega kolesarja nihče ne pozna?
Kaj je VO2max?
Številka, ki se predvsem v kolesarstvu (in tudi v drugih športih) predstavlja kot alfa in omega pripravljenosti in pokazatelj športne uspešnosti, a temu ni tako. Ne moremo zanikati, da ni eden izmed pomembnih faktorjev, a je daleč od edinega. Da bomo lažje razumeli (zakaj VO2max je in zakaj ni pomemben) ‘kaj VO2max sploh je’, si najprej poglejmo kaj ta pravzaprav predstavlja.
VO2max je lahko izražen na dva načina, v absolutni številki in sicer v litrih na minuto (l/min) ali relativni številki (ml/kg/min). Poenostavljeno povedano nam pove, koliko litrov kisika v minuti lahko človek privzame v svoje telo. Večkrat slišimo izraz največja poraba kisika, zato je tu na mestu vprašanje, če med pojmoma obstaja kakšna razlika. Privzem kisika pomeni, da ga telo privzame, ne pa tudi porabi. Ali ga dejansko porabi ali ne, tega ne vemo, lahko pa sklepamo, da ga, zato sta pojma pravzaprav sopomenki. A v teoriji je privzem edini pravilen izraz.
V nadaljevanju bomo VO2max vrednost izražali v relativnih številkah, saj nam to omogoča primerjavo med posamezniki različne velikosti in telesne mase.
VO2max je v teoriji opredeljen s Fickovo enačbo, ki se glasi:
VO2max = Q·(CaO2-CvO2)
Oziroma v besedi:
VO2max = iztisna prostornina (volumen) srca · (količina kisika v arterijah – količina kisika v venah)
Poenostavljeno povedano je VO2max predstavljen kot razlika med količino kisika med arterijami in venami, pomnoženo s količino krvi, ki jo srce iztisne.
Kaj ga omejuje?
Na podlagi Fickove enačbe lahko sklepamo, kateri so tisti faktorji, ki VO2max omejujejo. Prvi je arteriovenska razlika, drugi pa srčna »kapaciteta«.
Arteriovenska razlika je razlika med saturacijo arterijske krvi (kri, ki je napolnjena s kisikom) in tisto, ki je že zapustila mišice in tako oddala kisik. Arterijska kri je skorajda vedno 100% napolnjena s kisikom, zato pljuča niso omejitven dejavnik. Ko govorimo o krvi, imamo dve pomembni spremenljivki. Prva je količina krvi, druga pa število rdečih krvničk. Vemo, da v primeru, ko posamezniku odvzamemo kri iz telesa, zmanjšamo VO2max. Jasno je tudi, da imajo anemični posamezniki znižan VO2max, kar pomeni, da kri igra izjemno pomembno vlogo. Raziskovalci so ugotovili tudi, da so mišice treniranih posameznikov sposobne privzeti več kisika kot ga imajo na voljo in zato same mišice niso omejitven dejavnik. Na koncu nam ostane srce in njegova kapaciteta.
Glede na zgoraj zapisano, bi tako lahko sklepali, da če povečamo količino krvi napolnjeno s kisikom, ki jo v dani časovni enoti iztisne srce, povečamo tudi VO2max. Nekaj podobnega se zgodi, če posamezniku zmanjšamo količino krvi v telesu, s čimer zmanjšamo tudi iztisno kapaciteto srca in posledično se VO2max zmanjša. Videti je torej, da VO2max omejuje predvsem srčnožilni sistem.
Obstaja še druga teorija in sicer teorija Tima Noakesa, ki pravi, da so pravzaprav možgani tisti, ki omejujejo privzem/porabo kisika na način, da omejijo delovanje srca in drugih organov, z namenom preprečitve »katastrofe«, torej prevelikega izčrpanja in smrti.
Zgoraj smo govorili o omejitvenih dejavnikih treniranih športnikov – kaj pa neaktivni posamezniki? Pri teh je situacija nekoliko obrnjena, saj mišice predstavljajo omejitveni dejavnik. Srčna kapaciteta je zadostna, mišice pa ne morejo privzeti in porabiti toliko kisika kot ga imajo na voljo. To jasno kažejo eksperimenti, v katerih se VO2max primerja v različnih oblikah gibanja, npr. tek in kolesarjenje. Med tekom je VO2max višji kot med kolesarjenjem, saj je vključene več mišične mase. A ta razlika obstaja le pri netreniranih posameznikih.
Vse skupaj pomeni tudi, da največjega privzema kisika ne moremo povečati s kakšnimi prehranskimi dodatki ali čim podobnim. Vrednost se enostavno poveča s treningom ali krvno manipulacijo. Relativno pomembno vlogo pa igra tudi genetika.
Kako ga merimo?
“Zlati standard” meritev je laboratorijski test, v katerem športnik diha skozi masko, vdihan in izdihan zrak pa se analizira za sestavo in prostornino. Merilna naprava je navadno sestavljena iz dveh komponent, merilca prostornine izdihanega in vdihanega zraka ter merilca koncentracije plinov v izdihanem zraku (kisik, včasih pa tudi ogljikov dioksid).
Navadno se test izvaja na tekaški preprogi ali kolesarskem ergometru in poteka v večih fazah. Sprva je hitrost/obremenitev zelo nizka, nato pa se na določeno časovno enoto (odvisno od testa, navadno vsakih 30-180s) povečuje. Test poteka do utrujenosti oziroma do dosega določenih kriterijev.
Obstajajo tudi druge metode, ki ne zahtevajo obiska laboratorija, vendar v teh primerih dobimo velike približke. Mednje spada npr. Cooperjev test, 5min max. test na kolesu ali pa predikcija, ki jo ponudijo pametne športne ure. Natančnost slednjih je odvisna predvsem od natančnosti in količine informacij, ki jo naprava ima (telesna masa, srčni utrip, moč). Te pa so se predvsem med obiskovalci našega laboratorija večkrat izkazale za napačne oz. s preveliko napako, da bi lahko taki številki zaupali.
Kakšne vrednosti lahko pričakujemo?
Kot smo že omenili je vrednost VO2max med kolesarji precej popularna, kar občasno pripelje tudi do razočaranja, ko v laboratoriju izmerimo nižje vrednosti od pričakovanih. A tu je potrebno povedati, da VO2max ni edini determinánt športne uspešnosti. O tem bomo govorili tudi v naslednjih prispevkih, ko si bomo pogledali še ostale parametre, ki jih merimo in kateri določajo našo uspešnost.
Seveda mora tu omeniti, da relativen VO2max, gledan glede na maso ni vedno najboljši klasifikator - v katero kategorijo pademo. Imamo namreč tudi težje kolesarje, ki uspešno tekmujejo na različnih tipih dirk v WorldTour-u, a njihov VO2max znaša tudi tja do 65 mL/kg/min. Dober primer je zmagovalec dirke Paris - Roubaix iz leta 2016, Mathew Heyman. Ko je zmagal to klasiko, je v tisti sezoni imel izmerjen najvišji VO2max pri ~68 mL/kg/min. Seveda pa to predstavlja visoko absolutno vrednost okoli 6 L/min, kar mu omogoča proizvajanje visoke absolutne moči in posledično dobro vožnjo na lažjih terenih, na daljših dirkah in klasikah. Kar pomeni, da ne potrebuješ 90 mL/kg/min VO2max, da uspešno tekmuješ.
Prav tako imamo na drugi strani med najboljši amaterji kolesarje, ki dosegajo vrednosti preko 75 mL/kg/min. Kar pomeni, da te meje niso tako ostre in še en dokaz, da je VO2max samo del enačbe za uspešno športno uspešnost.
Kakšen pa je tvoj VO2max?
Te zanima v katero katergorijo padeš ti? Misliš, da se lahko približaš Pogačarju ali Rogliču? Najbolje da se nam pridružiš na VO2max dnevih, kjer bomo (to lahko preverili) merili VO2max. Za sodelujoče pa bodo tudi nagrade!
Simon Cirnski, trener
Tim Podlogar, športni fiziolog in nutricionist