Testiranje - Del 1: Laboratorijski testi
V prihodnjih tednih bomo skozi serijo šestih člankov spoznavali metode testiranja in parametre, ki jih merimo v laboratoriju, kaj nam ti povejo in kako jih uporabimo naprej v procesu treninga. Že samo ime testiranje nam dodobra nakaže svoj pomen, a da ne bo kakšnih nejasnosti, bomo začeli s kratko definicijo oz. razlago kaj v osnovi testiranje je. Testiranje nam predstavlja postopek merjenja ali ocenjevanja trenutnih zmogljivosti posameznika. Čisto preprosto.
Zakaj izvajati testiranja?
Velikokrat slišimo, da kdo reče, da testiranje ni pomembno, saj veš v kakšni formi si. No to je delno res, a glavni razlog, zakaj bi se odločili za testiranje ni samo v tem, da vidimo kako dobro pripravljeni smo. Kot omenjeno, nam testiranje res poda informacijo o naši trenutni pripravljenosti (diskriptivna vrednost), a to ni vse. Testiranje v laboratoriju (fiziološko) pokaže precej globji vpogled v športnikovo delovanje telesa. Prav zato je glavni cilj fizioloških testiranj, da pridobimo podatke, ki imajo praktično vrednost. Se pravi, da jih lahko uporabimo za izboljšanje procesa treninga.
Kakšna testiranja poznamo?
V osnovi testiranja delimo na funkcionalna in fiziološka. Se sprašuješ kaj je razlika? Ko govorimo o funkcionalnih testih, imamo v mislih teste, ki so preprostejši, podajo nam osnovne informacije o športnikovi zmogljivosti, ponavadi jih izvajamo na terenu in za merjenje ne potrebujemo dragih naprav. Lahko rečemo, da nam ti odgovorijo na vprašanje kaj je nekdo zmožen narediti. Primer funkcionalnega testa za kolesarja je lahko 20 min allout test na klanec, kjer merimo moč. Zelo popularen, a poglejmo kakšno informacijo nam ta test poda.
Primer:
Dosegli smo povprečno moč 350 W za 20 min. In to je rezultat testa. Kolesar je zmožen razvijati moč 350 W za časovno obdobje 20 min.
To je to. Edina informacija, ki nam jo tak test poda.
Na sliki je prikazano nekaj funkcionalnih testov (desno), ki so izpeljani iz merjenja moči in nekaj fizioloških parametrov (levo), ki jih merimo v laboratoriju.
V zgornjem primeru ne dobimo informacije o tem kako je bilo teh 350 W proizvedenih. Test nam ne poda informacije, kaj se je s kolesarjem dogaja v teh 20 minutah. Ne vemo kakšen je njegov privzem kisika (VO2), ne vemo kaj se dogaja z njegovo porabo substratov (ali porablja več maščob ali več ogljikovih hidratov). Ne vemo v kateri vadbeni domeni se nahaja, ne vemo kakšen je odziv telesa na to intenzivnost. Tu pa pridejo v igro fiziološka testiranja. Ta nam predstavljajo testiranja, kjer poleg nekih “mehanskih” parametrov, kot so moč ali hitrost, merimo parametre “znotraj” športnikovega telesa. Merimo lahko koncentracijo laktata v krvi, privzem kisika (VO2), izdihan ogljikov dioksid (VCO2) (s tem lahko določimo kaj se porablja kot glavni vir energije). Merimo lahko mehansko učinkovitost in ekonomijo. Seveda pa to ni vse. Več o tem, kaj vse lahko merimo v laboratoriju pa v nadaljevanju.
Laboratorij ali teren?
Seveda bi lahko rekli, da so terenski testi kdaj bolj primerni. Nekatere stvari v laboratoriju ne moremo oz. ne želimo meriti. Zakaj pa potem še vedno vztrajamo pri laboratorijskih testih? Glavni razlog je nadzor nad praktično vsemi spremenljivkami oz. pogoji, ki nas obdajajo. Vemo, da na delovanje telesa vpliva:
temperatura,
vlažnost,
prehrana,
tip obremenitve,
nadmorska višina,
hitrost pedaliranja,
pozicija na kolesu,
psihološko stanje
in še kar nekaj drugih dejavnikov.
Tu nam laboratorij omogoča, da imamo v času testiranja pod nadzorom večino izmed teh spremenljivk. Lahko poskrbimo za konstantno temperaturo in vlažnost, saj na primer ti dve lahko vplivata na porabo substratov (poraba ogljikovih hidratov in maščob bo v vročini drugačna). Tako nam laboratorij omogoča, da se osredotočimo in natančno merimo fiziološke odzive telesa na vadbo pri različnih obremenitvah.
Seveda je tu potrebno omeniti tudi natančnost merilnih naprav. Na trgu že obstajajo naprave, ki nam omogočajo merjenje maksimalnega privzema kisika (VO2max) na terenu, a njihova natančnost je napram laboratorijskim napravam precej slabša. Zaradi tega lahko na koncu dobimo napačne rezultate, ki nas vodijo v napačne zaključke glede športnikovih sposobnosti.
Ker nam laboratorij omogoča nadzor nad različnimi spremenljivkami, pomeni da je odličen za dolgoročno spremljanje športnikovega napredka. Saj vemo, da če delamo test vedno v enakih pogojih so rezultati primerljivi, če pa naredimo test enkrat pri 20*C in drugič pri 28*C, rezultata ne moremo primerjat.
Kar pa ne pomeni, da se ne poslužujemo terenskih testov, seveda se jih. Najpogosteje na terenu izvajamo prej omenjena funkcionalna testiranja, kjer testiramo športnikovo zmogljivost v specifičnih situacijah (npr: vožnja v klanec, sprint ipd.), v laboratoriju pa opravljamo teste, kjer spoznavamo športnikov delovanje telesa. Spoznavamo njegove prednosti in slabosti, vidimo kje so težave in s tem lahko optimiziramo proces treninga in ga naredimo bolj učinkovitega.
Kaj vse merimo v laboratoriju?
V tem delu bomo spoznali najpogosteje merjene parametre in zakaj jih uporabljamo. Skozi serijo naslednjih 5 člankov pa bomo vsakega izmed parametrov podrobneje spoznali, predstavili bomo kako jih merimo, kakšne rezultate dobimo, kako primerjamo vrednosti med športniki in kako jih uporabimo za izboljšanje trenažnega procesa.
Najpogosteje merjeni parametri v laboratoriju so:
VO2max - maksimalni privzem kisika (proksi maksimalne oksidativne kapacitete),
Laktatni prag (poznamo prvi in drugi laktatni prag) (določanje individualnih vadbenih območij, ločevanje vadbenih domen),
Ventilatorni prag (poznamo prvi in drugi ventilatorni prag) (določanje individualnih vadbenih območij, ločevanje vadbenih domen),
Mehanska učinkovitost in ekonomija,
Poraba substratov (oksidacija maščob in ogljikovih hidratov) - dotaknili se bomo tudi koncepta FATmax, ki je trenutno precej popularen in ali ima res kakšno uporabno vrednost.
Koncentracija laktata v kapilarni krvi med stopenjskim testom.
Za koga so primerni laboratorijski testi?
Velikokrat slišimo, da so testiranja namenjena samo profesionalnim športnikom, a temu že dolgo ni tako. Vse več športnikov, ki tekmujejo na amaterskem nivoju ali pa sploh ne tekmujejo - tekmujejo sami s sabo, se odloča za testiranja. Ravno iz razloga, da bi spoznali svoje telo, ugotovili zakaj ne napredujejo več ali ker so se jim pojavile celo kakšne težave. Želijo izboljšat proces treninga in kar se da najbolj učinkovito izkoristiti čas, ki ga imajo na voljo za trening. Se vidiš v kateri izmed teh trditev? Potem je mogoče čas, da se pri nas oglasiš tudi ti. Nabor testov, ki jih izvajamo pa si lahko ogledaš na tej povezavi.
Simon Cirnski, trener