Blažev blog: Ko je jabolko nagrada in čokolada del uravnotežene prehrane
Prihajamo v obdobje, ko se bodo na naših krožnikih pogosteje znašle številne dobrote. Ne samo v domačem okolju, temveč tudi ob obisku sorodnikov, prijateljev. Vse pogosteje opažam, da imajo ljudje po uživanju teh dobrot »slab občutek« (občutek krivde) oziroma da problem nastane že ob misli na prihajajoči obisk, kjer bo ponovno veliko »mamljive« hrane, ki se ji ne bodo mogli upreti. Ali pa gre za drug ekstrem prenajedanja – kot da je to zadnji obrok v življenju in ga je treba maksimalno izkoristiti. Naslednji dan pa je prisoten »glavobol« (občutek krivde) ob misli na včerajšnji večer. Sprašujem se, kaj lahko privede do omenjenih problemov. Je to morda miselnost, ki nam je bila »položena v zibelko« in nas je spremljala med odraščanjem? To vprašanje bo osrednja tema v današnjem članku, zato vabljeni k nadaljnjemu branju.
Kot sem za Blažev blog že omenil, sem študent prvega letnika magistrskega študija dietetike na Fakulteti za vede o zdravju. Zadnje dni sem se precej intenzivno ukvarjal s pisanjem seminarske naloge. Seminarske naloge so na naši fakulteti na sporedu pri večini predmetov. No, vsaj tako je bilo v času dodiplomskega študija na Fakulteti za vede o zdravju. Danes sem se zato odločil »obuditi« eno izmed tem, ki smo jih obravnavali na seminarjih.
Po pregledu naslovov mi je v oči najbolj padel naslov »Ko je jabolko nagrada in čokolada del uravnotežene prehrane«. Menim, da ima tudi danes precejšen pomen.
V članku boste izvedeli tudi, kako ustrezno dopolniti obrok na fotografiji
Naslov sem zagovarjal v drugem letniku študija pri predmetu Didaktika v dietetiki. Poudarek je bil predvsem na računalniški predstavitvi, temo smo si izbrali sami, nanašati pa se je morala na določeno starostno skupino, ki bi jo zanimala izbrana tematika.
Moja ciljna skupina so bili otroci, katerih prehranjevanje oziroma priprava obrokov je v zgodnjih letih njihovega življenja odvisna predvsem od staršev, starih staršev, skrbnikov. Ravno zato sem na koncu predstavitev prilagodil otrokom, saj sem mnenja, da se razvoj prehranjevalnih navad začne doma z osnovnimi znanji primernega prehranjevanja.
“»Ne kupim« zgodbe, da je otrok debel, ker prehrana v vrtcu/šoli ni primerna. »Kupim« pa zgodbo, da smo imeli že v osnovni šoli premalo poudarka na prehrani. Ko danes vprašam neko osebo, če mi lahko našteje glavne vire beljakovin, sta v njenem odgovoru med prvimi tremi viri (pogosto) sadje in/ali zelenjava. In to me žalosti. Predvsem zato, ker smo vsak dan v stiku s prehrano, bi morali imeti razdelane osnove. Ne samo otroci, starši in stari starši, temveč tudi bodoči starši, tete, strici … Praktično vsak posameznik.”
Vrnimo se na temo naslova, ki ga vseeno ne smete vzeti čisto dobesedno. Pravzaprav je na »prvo žogo« precej nasproten današnjim smernicam. Namerno sem vključil dve živili (lahko bi bila tudi paprika in bomboni), ki večini populacije predstavljata »zdravo« in »nezdravo« živilo. O tem, kaj s seboj lahko prinese pretirano ukvarjanje z zdravo prehano?, sem sicer že pisal.
Mama: »Če boš priden, boš dobil čokolado.« Dedek: »Ker si v šoli dobil dobro oceno, greva danes v McDonald’s.« Starejši brat: »V desni omari spodaj imamo shranjene priboljške (bombone …), ki jih lahko zaužiješ po tem, ko poješ celo kosilo.« So vam primeri kaj poznani?
Prav ti in podobni primeri me spomnijo, da hrana v nobenem primeru ne sme biti sredstvo za nagrajevanje ali kaznovanje. Zakaj? Ker to lahko v človeku dolgoročno nehote vzbudi občutek krivde ali pa pride do (ne)zavednega prekomernega vnosa, katerega dolgoročni rezultat bi lahko vodil v prekomerno telesno maso, posledično pa v pomanjkanje samozavesti, v anksioznost itd. Poglejmo si primer Matevža: »Joj, pojedel sem kos pice. Zvečer grem odteč 10 km, da ga pokurim«. Ta isti Matevž se po teku vrne še bolj lačen in izprazni pol hladilnika ali pa se »špara« do naslednjega dne, ko ugotovi, da bo »umrl od lakote«, in poje precej več, kot bi sicer ob ustrezno izbrani večerji. Ali pa primer Urške, ki je celo otroštvo imela svoj skrivni kotiček za priboljške, ki jih je večkrat na teden dobivala ob obisku sorodnikov, za nameček pa jo je mama vsak torek in petek po šoli peljala na kebab. No, pozabil sem še babico, ki živi z njimi in ima za Urško vedno nekaj na voljo. Saj veste, kako skrbni so stari starši: »Samo, da otrok ne bo lačen.« Ali pa pogosto vprašanje: »Si danes sploh že kaj pojedel/pojedla?« Spomnil sem se še enega »znamenitega stavka«, ki sem ga pogosto slišal predvsem pri starejših ljudeh: »Ali si morda kaj bolan, ker si tako suh?« Njihova definicija besede »suh«, ki je seveda plod mojega sarkazma, bi se lahko glasila nekako takole: človek (otrok), ki nima velikega trebuha in ne poje vsega, kar mu babica/dedek ponudita na krožniku (npr. poleg stalnih dobrot še sveže pečen kolač). Moški z velikim trebuhom so bili namreč včasih znani kot »pravi deci/dedci«. Prehranjevalne navade in miselnost se več kot očino lahko prenašajo iz roda v rod.
Vprašanje, ki sem si ga ob pogledu na naslov seminarske naloge postavil, je sledeče. Kako otroku (posamezniku) približati jabolko in kako mu obenem ustreči s tako želeno, očem mamljivo čokolado?
Odgovor na to je pravzaprav naslednje vprašanje: zakaj ne bi otrok (posameznik) imel v obroku oboje? Zakaj ne bi živil, ki sicer veljajo za manj primerna, vključili v uravnotežen obrok (seveda ne vsak dan, v vsakem obroku) in s tem otroka navajali na novo živilo, sicer manj ljubo, a hranilno (v tem primeru jabolko). Obrok, ki sem si ga zamislil, bi pripravil takole: Narezal ali naribal bi jabolko, dodal eno vrstico čokolade in oboje skupaj zmešal z virom beljakovin (npr. pravi grški jogurt), dodal bi še kompleksen vir ogljikovih hidratov, ki ga otrok rad uživa, npr. koruzne kosmiče oziroma cornflakes. S tem bo obrok hranljiv in nasiten. To tudi zmanjša možnost za kasnejše prenajedanje s čokolado oziroma drugimi priboljški. To seveda ne velja samo za otroke, temveč tudi za odrasle.
In še odgovor na uvodni del naslova: Ko je jabolko nagrada … Pobuda za vse bralce, da naslednjič na obisk namesto slaščic prinesete kakšno drugo »neobičajno živilo«. Jaz sem se navadil ob obisku prinesti kavo in sadje. Pa še nikoli nisem bil zavrnjen.
Za konec podajam še primer iz prakse, kako se navaditi na določeno živilo (predvsem na sadje/zelenjavo). Vključite sadje/zelenjavo v smuti in mu dodajte še vir beljakovin (npr. beljakovine v prahu z okusom čokolade/piškota) ter vir kompleksnih ogljikovih hidratov (npr. ovseni/koruzni kosmiči). Ali pa pripravite pire, v katerega zmešate poljubno zelenjavo in vir beljakovin (npr. meso, riba). Dodajte še sladico: pravi grški jogurt in borovnice/maline ter čokoladne mrvice za torto.
Blaž Grmek, dietetik
