Timov Blog: 7 tisoč višincev
Pred mano je bilo zadnjih 100 metrov višinske razlike. Zagnal sem se v klanec in se po nekaj deset metrih ustavil. Spustil sem se nazaj do vznožja in se pognal ponovno. Nekoliko višje kot prvič sem se spet ustavil. Bidona sta bila prazna, gelov ni bilo več. Po kakšni minuti počitka sem poskusil ponovno. In se po nekaj desetih metrih spet ustavil. Do vrha sem skupaj počival trikrat. Na vrhu sem se usedel in si vzel čas ter odgovoril na WhatsApp sporočilo zmagovalca Gira. Moj dopust je poseben, kakor vedno...
Potem, ko sem že mislil, da letos dopusta zaradi dodatne službe pri BORA hansgrohe ne bo, sem na koncu čas za dopust vseeno našel. Objavil sem javni razpis in prijatelje vprašal, kdo gre z mano. Razpisni pogoji so zahtevni. Tadej se je na razpis prijavil, a je zgrešil datum in na koncu sam dopustoval v Franciji. Popolno prijavo sta oddala le dva prijavitelja in oba sta bila izbrana. Luki je način dopusta, ki to ni, že precej jasen, saj je to že njegova tretja epizoda z mano. Dve leti nazaj se je pri dveh stopinjah in groznem dežju z mano spuščal po Großglocknerhochalpenstraße, lani pa z mano lovil Remca Evenepoela. Zdi se mi, da je dr. Nina Verdel šla zraven iz neke vrste varstvenega nagona, da slučajno z Luko ne bi naredila kakšne neumnosti. Čeprav – to ji ne uspeva najboljše in ravno zato je bila na javnem razpisu izbrana.
Pot nas je letos vodila v Sölden. Gre za kraj v Avstriji, ki ga cestnokolesarski navdušenci poznajo skorajda le po znamenitem Ötztalerradmahrathonu, filmski navdušenci po Jamesu Bondu in smučarski navdušenci po ledeniških tekmah v svetovnem pokalu alpskega smučanja.
Dan 1
Z Lukom sva se zgodaj zjutraj odpravila iz Slovenije, saj sva že prvi dan želela narediti »en krog«. No, predvsem jaz sem ga želel narediti. Ideja je bila, da se bom dobil s kolegom Jamesom Spraggom, s katerim skorajda vsakodnevno razpravljava o kolesarski znanosti. Na poti tja pa nama je pisal še en kolega, dr. Peter Leo in se prijavil na skupno kolesarjenje. Peter Leo je, vsaj do nedavnega, treniral Matevža Govekarja. Na koncu smo kolesarili vsi štirje. In to v dežju. Šli smo počasi. Zelo počasi. James je namreč sopihal. Med potjo mi je pisala njegova punca in priznala, da je začudena, da je sploh lahko oblekel kolesarski dres. James je sicer med potjo večkrat jasno povedal, da je tekmoval z velikani tipa Tom Boonen. A to se očitno zgodi, če postaneš strokovnjak. Jaz očitno še nisem na tem nivoju.
The VO2max gang
Zvečer je znervirana od čakanja pred predorom Karavanke prispela še Nina. In potem se je dopust začel.
Dan 2
Riž s fruktozo. Klasika. Drugega zajtrka na meniju enostavno ni, ko sem jaz šef kuhinje. Še sreča, da v ekipi, za katero delam, nimam dostopa do kuhinje.
No, potem je bila ideja, da grem »na polno« na ledenik Rettenbach. Moja letošnja forma ni ravno vrhunska, saj je bilo stresa čisto preveč. Zato kakšnih velikih pričakovanj nisem imel. Luka mi je sledil, Nino pa sem poslal gledati krave na Kühtai, kamora sva nameravala priti tudi z Lukom po spustu iz ledenika.
Pravijo, da je to najvišja cesta v Evropski uniji
Šlo je precej hitro. Vzpon je precej težek – moram priznati. 10-13% naklon in pomanjkanje kisika. Zoprna reč. Kako slabo ali dobro mi je šlo, presodite sami. Na vrhu namreč nisem bil ne jezen in ne vesel.
Ledenik, ki to kmalu ne bo več
Sledil je spust in kot vedno sem se spraševal, zakaj za vraga še vedno vozim kolo z navadnimi zavorami. Ob zmanjšanem zračnem uporu in precejšnjem naklonu te zavore ne delajo ravno najbolje...
Na vrhu je tudi predor…
Na sredini spusta sva imela defekt (na srečo prvi in zadnji v tednu), a sva ga, sicer v stilu »Pat and Mat« rešila. Krivec sem bil seveda jaz, saj ne berem navodil za uporabo.
The expert
Sledil je vzpon na Kühtai, kjer sva seveda srečala kar nekaj krav in tudi Nino, ki se je že spuščala navzdol, ko sva midva šele rinila navzgor. Ob vračanju nazaj proti Söldnu po Ötztalski dolini sva se morala kakih 15 kilometrov od doma ustaviti na bencinski črpalki, saj sva imela suha usta in prazne bidone. Nutricionist z doktoratom je iz prodajalne prinesel gazirano vodo (očitno je polovično pismen), Fanto za Luko in Coca Colo Zero zase. Sklepal je namreč, da do doma ne potrebuje več dodatnih ogljikovih hidratov... Kakšnih pet kilometrov do doma je njegov tempo na kolesu padel in kar naenkrat je bilo 180W izhodne moči velikanski napor, sposobnost razmišljanja dodatno omejena in ravnotežje je postalo slabo. Prvič in zadnjič v tednu dni je mimo njiju padel neznani kolesar. Tega si seveda nista mogla privoščiti in Luka je prišel na pročelje. Takrat si je znanstvenik priznal, da je naredil napako, ki se je odrazila v pomanjkanju krvnega sladkorja, in pojedel gel. Dvojica je bila čez nekaj minut »back in the game« in do Söldna sta neznanega kolesarja uspela izslediti.
Krava
Kühtai…
Rek pravi, da je »kovačeva kobila vedno bosa« in zdi se mi, da se tega pravila redno držim. Ker če kdo naredi napako v prehrani, sem to jaz... Ni mi v ponos, a ...
V preostanku dneva je sledilo polnenje glikogenskih zalog, saj je bil v ponedeljek na sporedu težak dan. Saj veste – Haribo...
Dan 3
Vsakdanja rutina. Riž s fruktozo in kolo. Na sporedu je bil vzpon na 2500m visok Timmelsjoch, spust na drugo stran (nekam v Italijo) in nazaj gor. Fajn je bilo. Luka je sicer prejšnji dan preslišal moja resna opozorila o tem, da je potrebno pojesti goro ogljikovih hidratov in italijanski del Timmelsjocha je bil zanj nekoliko večji problem, kakor je bilo sprva mišljeno.
Prvič gor
Lepo je…
Učenje spuščanja
Na poti proti Söldnu si nisem mogel kaj, da nisem šel v Vento pogledati, če imajo še vedno staro Doppelmayrjevo dvosedežnico. Na poti tja sem srečal tudi Nino, ki se je od tam ravno vračala potem, ko je najprej prikolesarila na vrh Timmelsjocha in si potem ogledala še to znamenito sedežnico. Moja obsedenost z žičniškimi napravami je namreč takšna, da se je javni razpis za dopust uradno imenoval »Ogled Doppelmayrjevih naprav«.
Doppelmayr me je čakal
Dvosedežnica še vedno obratuje in videti je, da je še nekaj časa ne mislijo zamenjati s kakšno hitrejšo odklopno napravo. Ob prihodu v Sölden nisem imel štirih tisočih višinskih metrov, zato sem nadaljeval še vožnjo za hoteli, kjer so me prehitevala gorska e-kolesa. Ne morete si misliti, kako grozno sem se ob tem počutil...
Dan 4
Bil je »rest day«. Luka se je učil za prihajajoče izpite, jaz pa sem šel »za eno uro« na kolo. Seveda sem moral podaljšati, ker so vzponi enostavno preveč privlačni...
Enostavno si nisem mogel kaj, da nisem šel v ta klanec…
Popoldne pa smo se povzpeli na nekaj več kot tri tisoč metrov z dvema Doppelmayrjevima žičnicama ter si ogledali muzej o Jamesu Bondu, ki so ga med drugim snemali ravno v teh gorah. Precej zanimiva reč...
Bondovo letalo
Ti razgledi…
Večino dneva pa sem imel ob sebi Haribo vrečko, saj sem se pripravljal na pomembno etapo...
Dan 5
Vsako leto moram, to je sedaj že tradicija, narediti nekaj malce ekstremnega. Lani smo morali trikrat na Stelvio v enem dnevu, letos pa je bil cilj, da v enem dnevu naberem sedem tisočakov višinskih metrov. Trasa je bila enostavna. Na Timmelsjoch, na Jaufenpass in na drugo stran dol, pa nazaj gor, zopet na Timmelsjoch in nazaj v Sölden. Potem pa na Rettenbachgletscher in to bi skupaj moralo biti približno 200 kilometrov in sedem tisoč metrov vzpona.
Jutranji Timmelsjoch
Luki sem prepovedal, da gre z mano. Nini pa sem naročil, da mora biti v nekakšni pripravljenosti, da me pride iskati, če gre kaj narobe. Samemu sebi najbrž ne zaupam najbolje.
Jaufenpass
Štartal sem ob sedmih zjutraj potem, ko sem pojedel ... riž s fruktozo. S seboj sem imel za 90 g/h ogljikovih hidratov, saj se mi več, glede na nedavno objavljeno raziskavo iz našega laboratorija, ni zdelo smiselno. Pa tudi žepi so bili polni. Na poti na Timmelsjoch sem se smejal pogovoru Nine in Tadeja v skupini na Instagramu, ki nosi ime: »Četrta številka v Fibonaccijevem zaporedju«. Tadej je Nino prepričeval, da bom pojedel premalo in da se bom v Sölden vrnil utrujen, Nina pa mu je zatrjevala, da sem naredil izračun in da bom »sigurno« pojedel dovolj. Zdelo se mi je smešno, saj kljub temu, da vedno vse preračunam, navadno pri svoji prehrani delam napake. A tokrat jih nisem nameraval. Preveč me je bilo strah, da bi bile napake lahko možne. Na žalost se zgodovina ponavlja…
Jaufenpass 2
Vse je šlo lepo po planu. Timmelsjoch, hiter spust na italijansko stran, prelep vzpon na Jaufenpass, spust na drugo stran dol in spet gor. Na sredini Jaufenpassa sem spraznil prvi bidon in ga v nekem vodnjaku ob cesti napolnil. Ni sem mi zdelo, da delam napako kljub temu, da je bilo za menoj že več kot tri ure kolesarjenja in sem spraznil en samcat bidon. Energije je bilo takrat še na pretek.
Tudi drugi vzpon na Timmelsjoch je bil nadvse enostaven. Edino pri edinem vodnjaku ob cesti se nisem ustavil in napolnil praznega bidona, saj je ob pipi, ki se je ne da zapreti, stala gruča ljudi. Mislil sem si, da bo en bidon do vrha zadostoval. No – seveda se to ni zgodilo in na vrhu sem imel popolnoma suha usta. Planiral sem, da bom pred spustom v Sölden prebavila napolnil s kakšnimi šestdesetimi grami ogljikovih hidratov, ki so mi še ostali in na tak način shranil nekaj glikogena za zadnji vzpon do ledenika.
A ker na vrhu ni bilo vode, tudi ogljikovih hidratov v obliki gela nisem mogel spraviti po požiralniku navzdol. Slutil sem, da bom to odločitev tisti dan še plačal...
Ob vznožju Söldna, po nekaj malega več kot sedmih urah na kolesu, me je čakala Nina in mi dala dva dodatna bidona tekočine in dva gela (90 g hidratov). To naj bi bilo po mojih izračunih dovolj, da pridem na vrh ledenika na 2798 metrov. Dr. Verdel, ki me je med drugim videla, kako »izmučen« sem bil, ko je moja jedrna temperatura v laboratoriju dosegla 40 stopinj celzija, je pripomnila, da ne izgledam prav nič utrujeno.
Do vrha ledenika mi je tisti dan vseeno uspelo postaviti najhitrejši čas dneva
S to popotnico sem se pognal še na ledenik. Vati so bili spodobni in do smučišča je bilo energije dovolj, le bidona sta bila zopet prazna. Manjkalo je še kakšnih 150 metrov vzpona do vrha ceste in takrat sem občutil, da ne bo šlo enostavno. Zelo očitno je zmanjšana gostota zraka in posledično manjša razpoložljivost kisika, dehidriranost in premajhna vsebnost ogljikovih hidratov v telesu naredila svoje. To, da sem se moral na vzponu ustaviti in počivati, se mi je zgodilo prvič.
A na koncu je uspelo. Dvomim, da se bom naslednje leto lotil nadaljevanja... Upam, da me pri tridesetih sreča pamet...
Dan 6
Bil je dan za počitek. Dr. Verdel je tisti dan odhajala v domovino, z Lukom pa sva se odločila, da narediva en krog na kolesu in narediva nekaj fotk za Instagram. Ker pač...
Photoshooting
Popoldne pa je sledilo ponovno polnenje glikogena...
Dan 7
Eden izmed pokroviteljev ekipe BORA hansgrohe je regija Ötztal. In zato ne čudi, da v teh koncih občasno trenirajo njihovi kolesarji. Tokrat sta bila tu v času našega obiska na pripravah Cian in Luis, ki sta se pod taktirko Dana Loranga pripravljala na Tour de l'Avenir. Dan me je povabil, da se pridružim Cianu na njegovem zadnjem velikem trening dnevu. Šest ur kolesarjenja po klancih gor in dol.
Strah me je bilo.
Res ne vem, kdaj, če sploh, sem bil na kolesu z nekom, ki bi me lahko z levo roko pustil zadaj. Malo jih je, ki imajo drugi prag pri več kot šestih vatih na kilogram telesne mase. Moj je precej nižji.
Waiting to get dropped
Dvakrat na Timmelsjoch iz strani Söldna in enkrat iz Italijanske strani. Nisva šla ravno počasi. Tempo je bil tak, da sem v spodnjih delih vzpona Cianu še lahko razlagal o pomembnosti ogljikovih hidratov, proti vrhu pa sem bil z besedami vedno bolj skop. A uspelo je.
Na koncu je Cian predlagal Danu, da bi še malo podaljšala, a mu je Dan pripomnil, da se bo z mano na tako dolgih turah lahko vozil po koncu svoje kolesarske kariere. Hmmm. Pa ne, da sem si tudi med pro-ji ustvaril sloves nekakšnega ekstremista...
Dan 8
Time to go home. Ampak še prej na vrh najtežjega vzpona, ki ga nihče ne pozna. Kitzbühlerhorn. Če se mi je zdel Zoncolan zanimiv, Mortirolo pa privlačen, se mi je ta cesta na vrh smučišča zdela brutalna. Brutalna do te mere, da sem se vmes spraševal, kako bom prišel s tem prestavnim razmerjem (30 zadaj in 36 spredaj) do vrha. A sem prišel. In ja – ta vzpon bo treba ponoviti. V spočitem stanju. Všeč mi je. Ker sem ekstremist.
Ta razgled…
Poziranje
Vredno trpljenja
Se beremo drugo leto.
Tim Podlogar, športni fiziolog in nutricionist