Dobra prehranska komunikacija - ključ do uspeha
Vsakdanje delo s strankami poleg mnogih pozitivnih izkušenj prinaša tudi tiste manj prijetne plati poklica dietetika. V zadnjem obdobju zaznavam izrazit problem slabe komunikacije med strankami in dietetikom. V današnjem članku bom torej govoril o pasteh slabe in o učinkovitosti ustrezne prehranske komunikacije, kar bom poskušal nazorno prikazati tudi na praktičnem primeru.
Pogosto se namreč sprašujem, kje se zalomi pri podajanju informacij in njihovem sprejemanju, zlasti pri strankah, ki so starejše od mene, kajti nemalokrat je treba informacije naravnost »vleči« iz njih, za nameček pa se jim to zdi povsem samoumevno. Po drugi strani pa, kadar te stranke prejemajo informacije z moje strani, običajno več kot »seen« ali »like« ne dajo od sebe.
Poglejmo najprej, kaj sploh je komunikacija. Enotne definicije sicer ni, poenostavljeno pa bi jo tudi v prehranski praksi lahko opredelili kot učinkovito orodje za sporazumevanje. V grobem delimo komunikacijo na verbalno in neverbalno. Med verbalno komunikacijo štejemo govor, neverbalno komunikacijo pa definiramo kot oblike komunikacije, ki jih govor ne nadzoruje (denimo dotik, mimika, kretnje). Danes bom govoril predvsem o verbalni komunikaciji – torej tisti, ki zame predstavlja največji izziv. Zavedam se, da se v tej veščini lahko tudi sam, tako kot vsakdo med nami, še izboljšam, sicer pa bi moral biti prav vsak posameznik pozoren vsaj na osnove bontona in dostojne komunikacije.
S pomočjo ustrezne komunikacije lahko dietetik in stranka vzpostavita korekten medsebojni odnos, ki prispeva k boljšemu podajanju informacij s strani stranke (večje zaupanje stranke) in tudi k večjemu razumevanju stranke s strani dietetika.
Ker je seveda najlažje uperiti prst v nekoga drugega, naš praktični primer ne bo usmerjen samo na stranko, pač pa bo prikazal tudi pomanjkljivosti dietetika, kar je navsezadnje lahko tudi dober opomnik zame in zaveza k boljši komunikaciji.
Poglejmo torej primer slabe medsebojne komunikacije. Ob uvodnem posvetu prehranski strokovnjak skupaj s svojo novo stranko (dajmo ji ime Nace) ugotovi, da ima ta pomanjkljivo osnovno znanje o prehrani. Cilj stranke je izguba telesne mase. Z Nacetom se dietetik ne pogovori o možnih situacijah, ki bi lahko zavirale dosego tega cilja (različne situacije, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni). Prav tako pogovor ne nanese na izbiro hranilno manj ugodnih živil oziroma po Necetovem mnenju nezdravih živil. Nace tudi ne omeni, da mu ta živila pravzaprav vzbujajo velik strah. Medtem pa vključevanje omenjenih živil v obroke po mnenju prehranskega strokovnjaka glede na želeni cilj ni možno oziroma ni sprejemljivo, zato Nacetu pripravi jedilnik, po katerem se mora ravnati v naslednjem mesecu. Nace pri tem ne omeni, da mu določeni predpisani obroki niso ravno všeč. Po mesecu dni se bosta nato ponovno slišala in preverila, ali je cilj dosežen. Ob začetku diete ima Nace občutek samokontrole. Prav tako se ravna po zastavljenem načrtu oziroma jedilniku. Po določenem času samonadzora in izogibanja nezdravim živilom pa Nace naleti na oviro. Na božični večerji ga premamijo piškoti in poje dva piškota. Njegov način razmišljanja najprej privede do občutka krivde: »Ker sem pojedel toliko piškotov, bom moral zdaj opraviti intenziven trening, prav tako bom jutri preskočil polovico obrokov.« Nato pa dogodek interpretira še kot neuspeh: »Ker sem pokvaril svojo dieto, bom pojedel celo škatlo piškotov, saj je tako ali tako šlo vse v nič.«
Posameznikovo razumevanje prehrane je pogojeno s tem, kako učinkovito in na kakšen način je prejel informacije. Velja poudariti eno izmed pomembnejših komunikacijskih veščin, ki pripomore k večjemu razumevanju posameznika, in sicer veščino aktivnega poslušanja.
Poskušajmo zgornji primer prikazati skozi perspektivo ustrezne prehranske komunikacije. Prehranski strokovnjak bi moral na začetku sodelovanja z Nacetom vzpostaviti ustrezno komunikacijo in tako pridobiti določene informacije, ki bi lahko potencialno negativno vplivale na nadaljnje sodelovanje oziroma na Nacetovo razumevanje zdravega prehranjevanja. V konkretnem primeru bi moral prehranski strokovnjak Nacetu najprej predstaviti osnovne principe uravnotežene prehrane. Določitev cilja (izguba telesne mase) se lahko v tem primeru izkaže kot težava, saj Nace ne razume, zakaj mora jesti tako, kot je napisano na jedilniku. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje jedilnika (v konkretnem primeru) sploh smiselno. Vsakodnevna preobremenjenost s prehrano oziroma z izbiro živil bi namreč dolgoročno lahko vodila v motnje hranjenja. Morda so slednje že prisotne (Nacetov strah pred nezdravimi živili), vendar bi dietetik to stežka prepoznal, saj je komunikacija zelo omejena. Prav tako se je Nace v mesecu dni brez zadostnih informacij oziroma temeljnih znanj o prehrani »izgubil«, kar je privedlo do občutkov krivde in neuspeha. Prehranski strokovnjak bi zato moral posameznika ozavestiti o določenih situacijah, ki so del vsakdana in se jim ni mogoče povsem izogniti. Na takšne situacije bi se lahko z ustrezno strategijo skupaj vnaprej pripravila. Če pa bi prehranski strokovnjak zaznal resnejši psihološki problem, bi se moral ustrezno odzvati in posameznika usmeriti k psihologu ali psihiatru.
Omenjeni primer na prvi pogled dietetika postavlja v vlogo glavnega krivca, toda s tem se lahko samo delno strinjam, saj ni mogoče narediti tako poenostavljenega zaključka. Izpostavimo torej še Naceta in njegov odnos ter prispevek k sodelovanju. Rad bi namreč prikazal še drugo plat. Zakaj? Ker odgovornost za uspeh ali bolje spremembo prehranjevalnih navad ne more sloneti samo na dietetiku, predvsem zato, ker je Nace prišel po pomoč k dietetiku in ne obratno. Torej bi bilo smiselno pričakovati, da se tega zaveda, pri čemer velja omeniti še stopnjo pripravljenosti na spremembo prehranjevalnih navad, motivacijo in dejavnike, ki so vplivali na Nacetovo odločitev, da se obrne na dietetika.
Poglejmo torej na omenjeni primer še z drugega zornega kota. Pogosto pride stranka, ki ima težave s prekomerno telesno maso, k dietetiku z mislijo, da bo ob upoštevanju njegovih navodil lahko brez težav shujšala. Če ne bo shujšala, bo pač kriv dietetik, ker ji je očitno napačno svetoval. A dejstvo je, da mora odgovornost sprejeti tudi in predvsem stranka. Ona je tista, ki si želi spremembe. Stranka je tista, ki se je in se še bo soočala s težavnimi življenjskimi situacijami, ki očitno vplivajo tudi na njen prehranjevalni režim. Seveda je delo dietetika, da ji pri premagovanju (prehranskih) težav pomaga, jo usmerja, izobražuje in podaja uporabne informacije, s pomočjo katerih bo stranka dolgoročno postala samostojna in suverena pri reševanju tovrstnih izzivov. Sicer pa iz primera lahko zelo nazorno razberemo pomanjkanje Nacetovega podajanja (povratnih) informacij. Dietetik ne vidi ne v preteklost ne v prihodnost. Prav tako ne more predpostavljati določenih morda zelo pomembnih dejavnikov, ki ovirajo dosego strankinega cilja ali morda celo negativno vplivajo na njeno zdravstveno stanje. Dietetik tudi težko predvidi, kako se stranka počuti, če ji stranka tega ne zaupa. Ravno zato je izjemno pomembno strankino zavedanje, da je za dosego zastavljenih ciljev potrebna korektna obojestranska komunikacija, saj je v nasprotnem primeru kakovostno sodelovanje med stranko in dietetikom lahko vprašljivo.
Cilj ustrezne prehranske komunikacije je obojestransko razumevanje (dietetik–stranka), kar pomeni, da bo stranka ob ustreznih in prilagojenih informacijah znala implementirati spremembe v vseživljenjski in neobremenjujoč način prehranjevanja glede na svoje energijske in hranilne potrebe ter lastne cilje. Predpogoj za dosego teh ciljev je, da stranka redno in korektno podaja povratne informacije.
Blaž Grmek, dietetik
