Blažev blog: Znanje je treba deliti, vendar…
V zadnjem času pogosto opažam pojav ene izmed »bolezni« sodobnega časa. To bolezen oziroma zmotno prepričanje bi lahko poimenoval »zastonjkarstvo«, s katerim se po pogovoru s kolegi, ki prav tako tržijo svoje znanje, srečujemo mnogokrat. Zato sem se odločil o tem spregovoriti v današnjem članku.
V uvodu bi vas rad popeljal po poti izobraževanja povprečnega strokovnjaka za športno treniranje in prehrano – po poti dietetika, kineziologa ipd. V Sloveniji imamo srečo, da nam država omogoča brezplačno šolanje in večinoma pokrije stroške izobraževanja. Obstajajo seveda izjeme, kot so na primer plačljivi izredni študiji in druge neformalne oblike izobraževanja. Za nadaljnje razumevanje članka je pomembno, da se zavedamo, da so nekatere oblike študija plačljive.
Kot primer si oglejmo zavzetega študenta Marka, ki se je vpisal na izredni študij dietetike. Po 3 letih je moral poleg finančnega vložka v študij vložiti tudi precej svojega časa, truda, motivacije itd. Poleg tega pa je svoje znanje in obzorje razumevanja prehrane zavzeto širil z obiskovanjem dodatnih (tudi plačljivih) izobraževanj. Po koncu dodiplomskega študija se je odločil za dodatni 2 leti izobraževanja na fakulteti. Skupaj je torej v svoje izobraževanje in razumevanje prehrane vložil že 5 let. Po koncu študija je moral opraviti še polletno praktično usposabljanje, po katerem se je kmalu zaposlil. Imel je tudi srečo, da je dobil mentorja, ki mu lahko v specifičnih primerih svetuje. Omenil bi še dejstvo, da se mora Mark, če želi biti v koraku s časom, po končanem šolanju še naprej dodatno izobraževati.
Do te točke verjetno v Markovi zgodbi ne vidite nič spornega, zato bom z njo nadaljeval. Ob službi se je Mark odločil svoje znanje še dodatno tržiti, zato je kot popoldansko dejavnost odprl s. p. prehranskega svetovanja za športnike (tudi sam se namreč aktivno ukvarja z različnimi športi). Mark je predan svojemu delu in večinoma nima večjih težav. Včasih pa se zgodi, da sreča tudi stranke, ki po mojem mnenju storitev oziroma Markovega dela ne cenijo (dovolj). Poglejmo si na primer socialna omrežja, na katerih redno objavlja brezplačne poučne zapise in vsebine o športni prehrani, ki pa so zgolj osnovne usmeritve primernega načina prehranjevanja za športnike, in jih ne moremo posploševati na vsakega posameznika ali športnika. V nabiralniku so se mu začela nabirati številna sporočila. Marsikateremu sledilcu se namreč zdi kar samoumevno, da bo Mark brezplačno odgovarjal na dolge zapise in vprašanja o prehrani. Po možnosti si želijo čim hitrejši in čim bolj specifičen odgovor, ki pogosto ni vezan samo na prehrano in presega Markovo znanje. Mark namreč kljub temu, da je magister dietetike, ni kompetenten za svetovanje na področju kineziologije ali psihologije športa. Če omenim še drug primer, se Mark ukvarja s prehrano športnika in ne na primer s prehrano nosečke, ki ima spet druge specifike.
Spregovoril bi rad še o Mojčinem primeru, ki je šla po podobni poti kot Mark. Mojca se spopada z začetnimi izzivi, ki jih prinaša uveljavljanje na trgu. Nekatere potencialne stranke so mnenja, da je Mojca še relativno neizkušena, in zato želijo popust na njene storitve. Se opravičujem, ampak sam ne bi hodil k nekomu, ki mu ne zaupam. Pika. Druga težava, s katero se sooča Mojca, je laično mnenje, da »tistih obrokov pa že ni tako težko napisati oziroma sestaviti«. Oprostite, vendar Mojca se je izobraževala vsaj 5 let, da je prišla do tega znanja. Zato taki argumenti za zniževanje cene ne pijejo vode.
Kdo so torej tisti, ki po mojem mnenju ne cenijo dovolj storitev različnih strokovnjakov? Tisti, ki se jim zdi samoumevno, da za storitev ni treba plačati ali da bo cena prišla z velikim popustom, da bodo vse dobili na pladnju. No, morda bi omenil še en podoben primer. Sam imam nekaj balkanske krvi, pa kljub temu ne pristajam na to, da mi stranka po prvem, drugem ali desetem srečanju reče: »Boš naredil ta jedilnik in dal popust za buraza/brata!« Ne, ne bom, ker brata nimam. Zame je to precej močna beseda, ki je ne bi nikoli uporabil za nekoga, ki ga srečam na vsake toliko. Vem, da ta oseba s tem ne misli nič slabega, a to zame (žal) ni znak spoštovanja do moje storitve. Imam pa dolgoletne prijatelje v pravem pomenu besede, ki jim ne računam za svoje storitve oziroma jih opravim ceneje. Vendar so to pravi prijatelji, pri katerih je v ozadju naših odnosov več kot samo nekaj besed. Med seboj si pogosto tudi pomagamo in izmenjujemo pridobljeno znanje in izkušnje z različnih področij. Gre torej za dvosmerno sodelovanje.
Na tem mestu bi rad še izpostavil, da v večini primerov kljub vsemu odgovorim na vprašanje ali dve, tudi strankam, ki so pri meni s storitvami že zaključili in se morda še kdaj pa kdaj soočajo s kakšnim manjšim problemom ali dilemo. To se mi seveda zdi korektno in pomembno za ohranjanje dobrih vezi, ki smo jih vzpostavili v času sodelovanja. A te ljudi v večini primerov dobro poznam. Vem, s kakšnimi težavami so se soočali, kakšno je bilo njihovo predhodno razumevanje prehrane, kako smo reševali probleme, kakšni so bili cilji itd. Proces celovite prehranske obravnave je dolgoročen in ga ne moremo nadomestiti z odgovorom na eno ali dve začetni vprašanji potencialne stranke, ki je ne poznamo. Za svoje stranke si sam vzamem veliko časa, prav tako bi si ga moral vzeti za vsako osebo, ki mi postavi serijo vprašanj, če bi želel odgovoriti. Iskreno povedano pa ta čas, ki je v resnici moj prosti čas, raje izkoristim za počitek, svoje hobije, druženje s punco, s prijatelji itd. Cenim samega sebe in skrbim za svoje zdravje, zato da lahko kvalitetno in strokovno pomagam tistim, ki cenijo moj čas in znanje. Znanje je res treba deliti, a vsak odnos mora biti uravnotežen. Da iz odnosa vsak nekaj pridobi, pa naj bo to kvalitetna storitev ali pa ustrezno finančno poplačilo.
Na koncu bi rad še omenil, da se v našem podjetju zavedamo, da si predvsem nekateri mladi športniki finančno ne morejo privoščiti vseh storitev, ki bi jim pomagale pri njihovem razvoju. Zato vsako leto določenemu številu posameznikov omogočimo brezplačno svetovanje, testiranje ipd. A pri takih brezplačnih projektih je podjetje omejeno, saj se sicer ekonomska računica ne izide.
Blaž Grmek, dietetik
