Blažev blog: Zasluge zmagovalca gredo slednjemu, zasluge za poraz pa celotni ekipi?
Ko gre vse kot po maslu, potem z velikim veseljem »žanjem svojo pšenico« oziroma SVOJ uspeh, ko pa pride do težav, neusmiljeno iščem krivca za NAŠ neuspeh, tako na svoji kot na sosedovi »njivi« – tako razmišlja ozkogleden človek, pogosto mlad in/ali neizkušen športnik. V današnjem članku bom pisal o izpostavljenem vprašanju v naslovu.
Za pisanje članka sem se odločil zaradi svojih dosedanjih opažanj, predvsem pri delu z vrhunskimi športniki, po opazovanju delovanja različnih ekip in po pogovorih s kolegi, strokovnjaki z različnih področij, ki so tako ali drugače povezana s prehransko stroko. V pisanje članka vstopam tudi kot navijač in športnik po duši. Gre torej za skupek razmišljanj in spoznanj, ki sem jih izoblikoval med delom v prehranski stroki in v svojem privatnem življenju.
Ko zmago doseže naš (najboljši) kolesar (imena namerno ne bom izpostavil, saj to odločitev oziroma »jabolko spora« prepuščam ostalim kolesarskim navdušencem), po tem redkokdo omeni tudi njegove pomočnike, kljub temu, da mu določen čas oziroma med celotno dirko tako ali drugače »krijejo hrbet« – sem bi si kot velik del uspeha dovolil prišteti tudi za mnoge »samo« psihološko podporo. Ko naš (najboljši) košarkar doseže novi trojni dvojček na tekmi onkraj luže, je po mnenju širše (laične?) javnosti za to zaslužen on sam. O njem se vsakodnevno pišejo članki, ki omenjajo njega in seveda samo njega, saj košarkarsko ekipo namreč sestavlja samo en igralec (sarkazem).
Ko ljudje gledajo Tour de France, tekmo NBA in podobne dogodke samo in izključno zaradi ene osebe ali nekaj »zvezd« tega športa, tako v mojih očeh šport, ki je obenem (v določeni meri razumljivo) seveda del »show businessa«, izgubi svoj čar. Če gledalci (nisem prepričan, da si zaslužijo naziv navijača v pravem pomenu besede) in »kavč selektorji« (sem precej bolj prepričan v to poimenovanje) zelo hitro pozabijo na ostale sotekmovalce, soigralce, potem mi je po drugi strani precej jasno, zakaj mnogokrat predvsem, ko govorimo o uspehu oziroma izjemnih dosežkih posameznika ali tekmovalcev določene ekipe, niso omenjeni tudi ljudje, ki so prav tako del te ekipe oziroma skrbijo za njeno delovanje in razvoj. Zakaj tisto lepo oblikovano posodo (pokal) ali ploščat kovinski predmet (medaljo) pogosto (zavedam se, da so nekateri ljudje ta problem že uvideli) prejme samo ena oseba oziroma tekmovalci ekipe? Obenem pa si seveda še bolj želim, da poleg neke materialne nagrade tiste osebe, ki so prav tako del ekipe, podoživijo vsaj podoben občutek kot tisti športnik ali tekmovalci ekipe, ki so za svoj uspeh garali določeno obdobje.
Kdo so te osebe v ozadju oziroma na koga ciljam? To je osebje, ki športnikom na njihovi športni poti pomagajo na različne načine, bodisi kot del strokovnega štaba bodisi kot zunanji »oporni steber«. Tukaj ne ciljam samo na trenerja, njegove pomočnike, fizioterapevte, kondicijske trenerje, zdravnike, dietetike (kamor spadam tudi sam) ter družino in prijatelje. Ciljam tudi na (pogosto spregledane) osebe, ki športnikom perejo in zlagajo drese, poskrbijo za logistične zadeve, prirejajo konference po koncu tekem/dirk, polnijo/podajajo bidone, servisirajo kolesa itd. Vse to in še več je EKIPA, ne glede na to, ali na koncu dvigne pokal posameznik ali pa kapetan, ki je eden od tekmovalcev ekipe.
Za lažjo predstavo, kako ozkogledni znamo biti ljudje, podajam konkreten primer, ki sem ga osebno izkusil v času treniranja košarke. Povedal vam bom zgodbo o Darku (izmišljeno ime), ki je bil brisalec košarkarskega parketa v času, ko sem igral za mlajše selekcije enega izmed košarkarskih klubov. Darko je več let vsakodnevno skrbel za red in čistočo košarkarskega terena. Ponavljam, vsak dan, dan za dnem je brisal parket, kar se seveda mlademu košarkarju zdi samoumevno: »Darko pač pride in pobriše tisti parket, nato pa gre.« In vsi skupaj ga pozabimo do njegovega naslednjega (delovnega) dne. Spomnim se, ko se je enkrat zgodila situacija, ko Darka nekaj dni ni bilo. Seveda se nisem kaj prida zmenil za to, da ga ni. No, nisem se spomnil nanj, dokler nisem nekje na sredi treninga zaradi drsečega parketa padel po tleh. In kdo je bil kriv? Ja, Darko, kdo pa drug?!
Poskušajmo zgoraj predstavljeno anekdoto pogledati še z drugih zornih kotov. Najprej naj omenim, da smo vsi vedeli, v katerem kotu ima Darko opremo za brisanje parketa. Ne spomnim se točno, vendar ko pogledam nazaj, imam tri možne razlage, zakaj se vsaj jaz nisem spomnil na to, da bi pobrisal parket. Morda se nisem spomnil, ker mi je bilo verjetno samoumevno, da to delo namesto mene opravi nekdo drug. Poleg tega sem prepričan, da je veliko možnosti, da mi je bilo to delo v tistem trenutku izpod časti (smešno, a obenem žalostno, kajne, da tako razmišlja 15 ali 16-letni mulec?). Tudi tretja možnost se mi zdi prepričljiva, saj sem takrat dojemal svoj šport, kakor da je igralec samo neka figura, ki jo premika trener. Posledično nisem storil ničesar, ker trener ni nič ukazal. Lahko bi se seveda dotaknili tudi organizacijskega zapleta, zakaj za Darka ni bilo zamenjave. Morda Darko niti ni sporočil, da ga ne bo. Iskreno, ne vem. Upam pa, da ste razumeli bistvo, ki sem ga želel izpostaviti.
Do trenutka, ko težav ni na vidiku, so nam stvari pogosto precej samoumevne. Zato sam želim svojim športnikom vedno prikazati širši kontekst, ki temelji na filozofiji, da je najprej treba temeljito in iskreno analizirati stvari pri sebi, nato pa tudi skozi konkreten pogovor s člani ekipe ugotoviti, kje tiči problem. Naj omenim še, da je smiselno probleme in že tiste manjše dileme s strani športnika ali s strani članov ekipe reševati sproti, saj v nasprotnem primeru lahko potenciramo prikrito nezadovoljstvo, morda celo jezo, nezaupanje, ki se pogosto lahko spremeni v prekinitev sodelovanja z danes na jutri.
Naj se ob koncu postavim tudi »v bran« športniku. Žal poznamo tudi primere ekip (tako na vrhunskem kot amaterskem nivoju), ki za svojega športnika, kljub dobri finančni situaciji (finance pogosto predstavljajo enega izmed glavnih omejitvenih dejavnikov) ne bodo naredile, kar se od ekipe in njenih članov pričakuje. V prvi vrsti ga zaradi takšnega (tukaj izgovor ne more biti finančno stanje) ali drugačnega razloga ne bodo poslušale in ga bodo posledično prikrajšale za marsikatero pomembno stvar, ki pa si jo športnik zasluži. Morda bo njihov nespameten način delovanja športniku na dolgi rok onemogočal napredek, morda celo negativno vplival na njegovo zdravstveno stanje.
Prav zares bi vprašanje v naslovu članka lahko spremenil v stavek oziroma dva: »Zasluge zmagovalca« naj gredo celotni ekipi, če ta deluje v korist športnika oziroma športnikov in mu/jim složno skupaj s športnikom/športniki omogoča napredovanje in ne zanemarja njihovega splošnega zdravstvenega stanja, ki je v športu pogosto zapostavljeno. »Zasluge za poraz« pa naj prevzamejo odgovorni člani ekipe in športnik, če ta skupaj z ekipo po opravljenih pogovorih in analizi najde svoj del odgovornosti, ki je prispeval k težavam.
»Poraz« v očeh športnika/ekipe, če je ta ustrezno interpretiran in analiziran, lahko pomeni naslednjo »zmago« za športnika in njegovo ekipo. »Zmaga« pa ni vezana samo na stopničke, medalje, pokale, na katerih se pogosto nato skozi leta nabira samo prah. »Zmaga« je vezana na majhen (da, majhen) korak v želeno smer. »Pa bo ta pot prava?« je vprašanje, ki ga pogosto dobimo. Po temeljiti analizi in pogovorih je naš odgovor v večini primerov DA. Včasih pa se zgodi, da ta pot žal ni ustrezna. Razlog za paniko? Morda. Pogovoriti se je treba na ustrezen način, saj je pogosta napaka, da cilji, želje, pričakovanja športnika niso usklajeni s cilji, željami, pričakovanji njegove ekipe. Naj ob koncu članka zaključim še s stavkom, ki sem ga izrekel na enem izmed srečanj s športnikom: »Če ni zaupanja, ni sodelovanja«. In ga tudi ni bilo.
Blaž Grmek, dietetik
