Blažev blog: Vloga dietetika pri delu s športniki
Pred kratkim nas je v Human performance centre razveselila izjemna novica! Naš Tim Podlogar je namreč postal nutricionist kolesarske ekipe Bora hansgrohe, ki s svojimi kolesarji tekmuje tudi na dirkah Giro d'Italia in Tour de France. Prav ta novica mi je dala zagon, da spišem članek o vlogi dietetika oziroma prehranskega strokovnjaka. V zadnjem času pri delu s strankami pogosto razmišljam o tem, zato sem se odločil, da o delu in vlogi dietetika napišem nekaj vrstic.
Misel, ki mi ob pogledu na naslov članka pade na pamet, je naslednja: Dietetik ne more (in ne sme) imeti odgovorov na vsa vprašanja. Verjamem, da se to lahko sliši precej absurdno (in morda nestrokovno), zato mi dovolite, da misel pojasnim v članku.
Znano je, da je za dolgoročen uspeh športnika ali športnice poleg ustrezno načrtovane prehrane pomembnih več dejavnikov (npr. telesna in psihološka pripravljenost, zadostna količina spanca), na katere lahko z ustreznim pristopom v določeni meri vplivamo. To v praksi pomeni, da dietetik sledi znanstveni literaturi, ki predstavlja osnovno izhodišče za prilagajanje najnovejših dognanj (smernic) individualni obravnavi oziroma delu s posameznim športnikom. Seveda je pomembno tudi, da so informacije športniku podane na razumljiv in praktičen način. Ustrezen pristop pa poleg strokovnosti dietetika vključuje še sodelovanje s trenerjem, v določenih situacijah pa tudi s psihologom in zdravnikom ter starši, če je športnik mladoleten. Dietetik je pogosto oseba, ki s športnikom (poleg trenerja) vsakodnevno sodeluje. Teme pogovora se zato ne vrtijo samo okrog prehrane, temveč včasih pridejo na vrsto tudi druge (pomembne) življenjske teme, ki »mučijo« športnika. Dietetik tako lahko v procesu vadbe postane tudi športnikov prijatelj oziroma zaupnik, kar pa ima lahko tako pozitiven kot tudi negativen vpliv na sam proces.
V nadaljevanju bom poskušal na kratko opisati vlogo dietetika in še dodatno pojasniti svoj način razmišljanja
Dietetik se v času sodelovanja lahko sreča s številnimi izzivi in težavami, ki niso nujno povsem prehranskega izvora. Lahko so kombinacija številnih dejavnikov, na katere dietetik ne more imeti neposrednega vpliva. Oglejmo si primer 19-letnega Mateja, ki je zagrizen tekač. Šport mu predstavlja način življenja, po končani srednji šoli je njegova pozornost usmerjena izključno v atletiko. Klub mu je poleg priznanega trenerja omogočil še dietetika, fizioterapevta in psihologa. Matej je sicer po temperamentu precej zadržan fant. Z dietetikom komunikacija teče dobro, a Matejeva zadržanost se kaže v komunikaciji s trenerjem in ostalo ekipo. To predstavlja problem, saj dietetik ni strokovnjak za področja drugih strokovnjakov. Če Matej dietetika vpraša: »Zakaj moj športni rezultat ni v skladu z zastavljenimi cilji?«, to vprašanje ni povsem v skladu s kompetencami dietetika.
Izpostavljam še primer plavalke Maše, ki je prepričana, da je njena (prenizka!) telesna masa pomemben dejavnik za boljše športne rezultate. Pogosto je tudi bolna, vendar kljub temu trenira po zastavljenem urniku (v stilu »no pain, no gain«). Z dietetikom je vsakodnevno v kontaktu, ta ji po več (neuspelih) pogovorih s trenerjem predstavi svoj pogled na situacijo. Maša mora pridobiti več telesne mase, saj lahko prenizka telesna masa kljub »zavidljivi vitki postavi športnice« negativno vpliva na njeno udejstvovanje v športu. Na tem mestu bi rad popravil samega sebe. Prenizka telesna masa oziroma dolgoročen nezadosten vnos energije bi lahko vodil do precej resnih zdravstvenih težav, ki ne pomenijo samo slabših športnih rezultatov, temveč športnika/športnico postavijo na »rob prepada«. V mislih imam slabo fizično in psihično stanje, ki lahko negativno vplivata na kvaliteto življenja med in/ali po koncu kariere. To pa je v mojih očeh veliko bolj pomembno od samega športnega rezultata. Dietetik v vlogi »najboljšega prijatelja« v Mašinem primeru športnice ne more motivirati do te mere, da bi prilagodila zahtevnost vadbe, izpustila trening, kadar je bolna itd. Lahko pa jo v določeni meri postavi pred dejstvo in ji pove: »S takim pristopom boš morda res dosegla nek rezultat v športu, vendar bo to pustilo dolgoročne (negativne) posledice na tvojem fizičnem in psihičnem zdravju«.
Kot sem že omenil, temelj učinkovite prehranske obravnave predstavlja individualno prilagojen prehranski načrt, ki ga dietetik pripravi glede na režim treningov, počutje in zdravstveno stanje športnika. Po potrebi dietetik svetuje tudi glede optimizacije telesne mase.
Ob tem se sprašujem: Ali je brez dobrega medsebojnega sodelovanja oziroma brez ustrezne komunikacije mogoče zagotoviti oziroma optimizirati vse omenjene dejavnike? Osebno mislim, da je odgovor NE. Morda se motim, sem pa prepričan, da v primeru pritrdilnega odgovora, napredek športnika ne bi bil tolikšen kot sicer.
V zaključku bi rad izpostavil tudi pomen izobraževanja športnika o ustrezni komunikaciji oziroma podajanju informacij dietetiku, trenerju, psihologu itd. Omenjeni strokovnjaki v primeru slabe komunikacije ne morejo predvideti vseh dejavnikov, ki vplivajo na splošno počutje in stanje športnika. Pomembno je, da se težave rešujejo sproti, z dobrim sodelovanjem športnika, trenerja in celega tima, ki skrbi za razvoj športnika. In to je tudi naš glavni cilj v Human performance centru.
p.s Zakaj je lahko dobro, da trener ne pozna vseh odgovorov na vprašanja športnika, pa si lahko preberete v članku, ki ga je pred leti napisal Tim Podlogar. Vabljeni k zanimivemu in aktualnemu branju!
Blaž Grmek, dietetik