Uporaba senzorja CGM kot pripomočka pri pripravi športnikovega prehranskega načrta?

V tokratnem članku bomo pod drobnogled vzeli senzor CGM. V praksi namreč opažamo, da športniki, ki niso sladkorni bolniki, vse pogosteje prihajajo z idejo o uporabi senzorja kot pripomočka za pripravo prehranskega načrta. Predvsem želijo ugotoviti, ali sta njihov energijski vnos in/ali vnos ogljikovih hidratov v obdobju vadbene enote zadostna oziroma kako ju uskladiti s senzorjem. Pa je uporaba senzorja CGM za športnika v ta namen smiselna? Kaj pravi znanost?

Kaj je senzor CGM?

CGM je angleška kratica za continuous glucose monitoring oziroma neprekinjeno merjenje glukoze v intersticijski tekočini v obdobju 24 ur. Senzorji predvsem v medicini niso nič novega. Prvo komercialno napravo za neprekinjeno merjenje glukoze je ameriška Uprava za hrano in zdravila (Food and Drug Administration, FDA) odobrila leta 1999 (Hirsch idr., 2018), čeprav so raziskave na tem področju potekale že več desetletij prej. Naprave CGM so bile zasnovane kot pomoč pri klinični obravnavi sladkorne bolezni (diabetes mellitus) tipa 1 in tipa 2 (Bowler idr., 2022).

Na kratko ponovimo, kaj je sladkorna bolezen in zakaj je v njenem kontekstu treba imeti »orodja« kot je senzor CGM. Sladkorna bolezen je skupina presnovnih bolezni, ki so posledica motenj v izločanju inzulina (v grobem je to hormon trebušne slinavke, potreben za uravnavanje glukoze v krvi) in/ali njegovem delovanju (občutljivosti). To povzroča nepravilnosti v presnovi ogljikovih hidratov ter tudi beljakovin in maščob (Burke in Deakin, 2015). Posledica težav z inzulinom oziroma značilnost diabetesa je hiperglikemija (zvišana koncentracija glukoze v krvi). Hiperglikemija se pojavi, ko trebušna slinavka ne proizvaja dovolj inzulina ali pa ko ga telo ne more učinkovito uporabiti (Ameriško združenje za sladkorno bolezen, 2014).

Najpogostejši akutni zaplet zdravljenja sladkorne bolezni pa je hipoglikemija, torej stanje, pri katerem koncentracija glukoze v krvi pade pod 3,9 mmol/l. Kaže se lahko s tresenjem, potenjem, lakoto, šibkostjo, težavami s koncentracijo in omotico, v primeru neukrepanja pa lahko vodi celo v izgubo zavesti (Yale, Paty in Senior, 2018).

Cilj zdravljenja sladkorne bolezni je torej dobro obvladovanje glikemije in preprečevanje dolgoročnih zapletov (Burke in Deakin, 2015). Pri tem je lahko v veliko pomoč prav senzor CGM. Sladkornemu bolniku in zdravstvenemu strokovnjaku omogoča vpogled v odziv glukoze na hrano (in telesno aktivnost), tudi ponoči. Tako lahko sladkorni bolnik (skupaj s strokovnjakom) pravočasno prilagodi prehrano, zdravila oziroma odmerke inzulina (Bowler idr., 2022).

Po podobni logiki, kot se spremlja zdravstveno stanje sladkornih bolnikov, se je pojavila ideja spremljanja (prehranskega) stanja športnikov ter načrtovanja prehrane oziroma vnosa ogljikovih hidratov. Glukoza v krvi namreč poleg glikogenskih zalog in maščob predstavlja enega glavnih virov energije vzdržljivostnih športnikov med časovno daljšo (zahtevno) aktivnostjo (Romijn idr. 1993). Med drugim pa je znano, da hipoglikemija negativno vpliva na zmogljivost športnikov (povzroči prezgodnjo utrujenost) oziroma jo lahko preprečimo ali zamaknemo z zadostnim vnosom ogljikovih hidratov (Coyle idr., 1986; slika 1). 

Da uporaba senzorja CGM kot pripomočka pri načrtovanju prehrane športnika res “pije vodo”, dokazujejo profesionalna kolesarska ekipa Team Novo Nordisk (www.teamnovonordisk.com) in kopica študij, ki so bile objavljene v okviru omenjene ekipe (McCarthy idr., 2020; Riddell idr., 2020; Scott idr., 2019). Vendar na tem mestu velja poudariti, da gre za ekipo, v kateri imajo vsi kolesarji sladkorno bolezen tipa 1. Pri njih ima uporaba senzorja CGM jasen namen: ker telo glukoze ne uravnava samo, kolesarji na podlagi vrednosti in trenda glukoze sproti (pred, med in po vadbi) prilagajajo vnos ogljikovih hidratov in odmerke inzulina.

Kaj senzor CGM meri in česa ne meri v kontekstu, potrebnem za aktivnega športnika?

Senzor CGM deluje tako, da njegov majhen del prodre skozi zgornjo plast kože, najpogosteje na zadnji strani nadlakti, trebuhu ali zgornjem delu zadnjice, na mestu pa ga drži lepilni obliž. Senzor neprekinjeno meri glukozo v medcelični tekočini in vsakih 1–15 minut brezžično pošlje podatke v napravo ali pametni telefon. Ta nato prikaže ocenjene vrednosti glukoze v krvi v skoraj realnem času (Bowler idr., 2022).

Poudarjamo, da senzor CGM meri koncentracijo glukoze v medcelični tekočini in ne neposredno v krvi (Slika 2). Vrednost glukoze v krvi nato oceni z algoritmi, ki so last posameznih proizvajalcev. Med dejansko koncentracijo glukoze v krvi in prikazano vrednostjo zato obstaja fiziološki časovni zamik (physiological time lag), ki v mirovanju znaša približno 5–10 minut (Bowler idr., 2022). Fiziološki časovni zamik je treba razlikovati od dejanske merilne napake. Zato ga ne smemo razlagati kot dejansko merilno nenatančnost, temveč kot značilnost, ki je neločljivo povezana z načelom merjenja senzorjev CGM. V določenih okoliščinah zato senzor CGM pri stabilnih vrednostih razmeroma dobro oceni koncentracijo glukoze v krvi (Helleputte idr., 2025).

Z razvojem tehnologije pa se je precej izboljšala tudi natančnost senzorjev, saj sodobni senzorji (v različnih pogojih) odstopajo za manj kot 12 % od dejanske koncentracije glukoze v krvi, pri novejših senzorjih pa je odstopanje lahko še manjše (Helleputte idr., 2025). Natančnost pa se lahko opazno poslabša ravno v situacijah, ki so za športnika najbolj zanimive oziroma pomembne. To so nizke koncentracije glukoze (< 4,0 mmol/l), hitre spremembe koncentracije (med visokointenzivno vadbo in po obroku) ter spanje, ko lahko pritisk telesa na senzor povzroči lažno nizke vrednosti (Helleputte idr., 2025). Omenjeni vir navaja, da se med vadbo poveča tudi fiziološki časovni zamik. Na meritve lahko vplivajo še nadmorska višina, hidracija in mesto namestitve senzorja (Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025). Helleputte in sodelavci (2025) pa navajo tudi vpliv antioksidantov, kot je vitamin C, aspirina in drugih zdravil, ki pa naj bi bil pri novejših senzorjih manj izrazit.

Kakšne so torej možnosti uporabe senzorja CGM pri (vrhunskih) vzdržljivostnih športnikih brez sladkorne bolezni in kaj nam o tem povedo fiziologija in dosedanji znanstveni dokazi?

Na zgornje vprašanje so v preglednem članku poskušali odgovoriti Helleputte in sodelavci (2025), podobne zaključke pa navaja tudi soglasje strokovnjakov o tehnologijah v profesionalnem kolesarstvu (Gonzalez idr., 2025).

Preden odgovorimo na vprašanje, ponovimo nekaj osnovnih fizioloških dejstev:

• Nihanje glukoze v krvi med vadbo in po (ogljikohidratnem) obroku je normalno oziroma pričakovano. Telo zdravega posameznika, ki nima sladkorne bolezni, pa koncentracijo glukoze kljub temu zelo dobro uravnava (Helleputte idr., 2025).
• Dvig glukoze (in inzulina) kot posledica zaužitja ogljikovih hidratov podpira privzem glukoze v mišice in sintezo glikogena (Jeukendrup in Jentjens, 2003).
• Senzor CGM zaznava le glukozo, ki v kri pride iz jeter ali črevesja. Glavni vir energije pri zahtevni ali dolgotrajni vadbi je mišični glikogen, od katerega je odvisna tudi zmogljivost športnika. Ta iz mišic ne prehaja v kri, zato ga senzor CGM ne zazna. Poleg tega senzor CGM meri koncentracijo glukoze, ne pa njenega pretoka, torej hitrosti, s katero glukoza vstopa v kri in jo zapušča (Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025).
• Ko je glukoza v normalnem območju, ni dokazov, da bi višja ali bolj stabilna koncentracija med vadbo dodatno izboljšala zmogljivost. Povezave med glukozo in zmogljivostjo niso našli niti pri udeležencih ultra trail preizkušenj niti pri kolesarkah svetovne serije (Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025). »Optimalno območje glukoze za zmogljivost« zato ostaja bolj marketinška kot znanstvena kategorija.
• Prehranske strategije oskrbe z energijo med vadbo temeljijo na ciljih, kot so odložitev pojava hipoglikemije, preprečevanje izčrpanja zalog glikogena in/ali preprečevanje zmanjšanja hitrosti oksidacije ogljikovih hidratov (Jeukendrup in Jentjens, 2000).

Ali lahko na podlagi senzorja CGM priporočamo vnos ogljikovih hidratov med vadbo?

Zgornje ugotovitve postavljajo pod vprašaj idejo o senzorju CGM kot »merilniku goriva«. Ker jetra dolgo ohranjajo stabilno koncentracijo glukoze v krvi, lahko senzor CGM kaže povsem normalne vrednosti, medtem ko se zaloge mišičnega glikogena že izčrpavajo. Pri intenzivnih naporih se koncentracija glukoze lahko celo poveča: pri vrhunskih kolesarjih so po maksimalnih enominutnih naporih zabeležili kratkotrajne vrednosti do 10 mmol/l. Izrazitejši padec glukoze pa senzor CGM pogosto pokaže šele takrat, ko je športnik že v stanju izčrpanosti oziroma tako imenovanega »bonka« (Helleputte idr., 2025). Avtorji pa opisujejo tudi primere profesionalnih kolesarjev, ki so zaradi senzorja CGM med treningi po nepotrebnem uživali prevelike količine ogljikovih hidratov, kar lahko poveča tveganje za prebavne težave.

Pri zdravemu športniku, ki upošteva priporočila za vnos ogljikovih hidratov, je hipoglikemija malo verjetna. Tudi brez vnosa ogljikovih hidratov med vadbo se običajno razvije šele po več kot dveh urah. Senzor CGM bi sicer v posebnih primerih (zelo dolge tekme, vadba na tešče) lahko zaznal trend upadanja glukoze, ki se začne približno 15–20 minut pred hipoglikemijo, vendar je njegova natančnost kot že omenjeno, ravno pri nizkih vrednostih najslabša (Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025).

Kje bi senzor vseeno lahko pomagal?

Senzor CGM bi lahko pomagal prepoznati športnike, ki so nagnjeni k reaktivni (t. i. rebound) hipoglikemiji, pri čemer poudarjamo, da gre za redek pojav. To je prehoden padec glukoze kmalu po začetku vadbe, ki se lahko pojavi zaradi neustrezne časovne razporeditve in/ali sestave vnosa ogljikovih hidratov pred vadbo, morda pa tudi zaradi odsotnosti vnosa ogljikovih hidratov v prvi uri vadbe. Gre za sočasni učinek povišanega inzulina in močno povečanega privzema glukoze v delujoče mišice (Jeukendrup in Killer, 2011).

Padec glukoze ni vedno povezan s simptomi, jasnih dokazov o vplivu na zmogljivost pa ni. Športniki, ki težavo imajo, jo običajno zaznajo sami, saj se na začetku vadbe (po navadi v prvih 15–30 minutah) počutijo slabotne in utrujene. Rešitev je preprosta in senzor CGM zanjo ni nujen: obrok z več ogljikovimi hidrati naj zaužijejo vsaj 2–3 ure pred začetkom, od 90 do 15 minut pred startom pa naj se izognejo hitro prebavljivim ogljikovim hidratom. Lahko pa gel zaužijejo tik pred startom in nato redno nadaljujejo z vnosom med vadbo (Helleputte idr., 2025).

Nekoliko bolj obetavna, a slabo raziskana je uporaba senzorja CGM za zgodnje odkrivanje nizke energijske razpoložljivosti ali pretreniranosti. Določene raziskave so v teh stanjih pokazale nižje vrednosti glukoze na tešče, ponoči ali med submaksimalno vadbo. Ker so razlike med posamezniki velike, je takšne spremembe težko zanesljivo zaznati. Redna jutranja meritev glukoze v kapilarni krvi bi bila lahko enako informativna, a cenejša (Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025).

Praktični zaključek

Senzorji CGM športnikom brez sladkorne bolezni po vsej verjetnosti ne prinašajo dodane vrednosti tako na dneve, ko trenirajo, kot na dneve, ko ne trenirajo. Ne gre zanemariti niti praktičnih ovir. Večina senzorjev ima odobritev FDA (Food and Drug Administration) ali EMA (European Medicines Agency) le za obvladovanje sladkorne bolezni, ne pa za uporabo pri zdravih posameznikih. Mednarodna kolesarska zveza (UCI) pa je od leta 2021 kolesarjem brez sladkorne bolezni tipa 1 uporabo senzorja CGM na dirkah prepovedala. Dodajmo še ceno senzorjev, ki delujejo približno 14 dni, ter možnost, da senzor odpade in se podatki izgubijo (Bowler idr., 2022; Gonzalez idr., 2025; Helleputte idr., 2025).

Izhodišče naj bo ustrezen načrt vnosa ogljikovih hidratov in druge prehrane, prilagojen trajanju in intenzivnosti vadbene enote ter tekmovalnim ciljem, ki ga na treningih preizkusimo in po potrebi prilagodimo.

Ali je vnos zadosten, bolje kot krivulja glukoze pokažejo:

• zmogljivost na treningu,
• počutje in okrevanje,
• znaki, kot so lakota, utrujenost in prebavne težave,
• telesna masa in sestava telesa v daljšem časovnem obdobju.

Kdor pa želi iti korak dlje, lahko v laboratoriju preveri, koliko zaužitih ogljikovih hidratov njegovo telo dejansko lahko oksidira. Več o tem smo pisali v članku Personalizacija vnosa ogljikovih hidratov.

Viri