Dva kolesarja s podobno kritično močjo (CP) prideta na isti test. Prvi doseže največjo oksidacijo maščob 0,35 g/min, drugi 0,75 g/min, in prvo vprašanje, ki ga v takem primeru slišimo, je skoraj vedno enako: ali mora tisti z nižjo vrednostjo zdaj več trenirati v območju FatMax. V prvem delu smo videli, kako mišica maščobo sploh uporablja in zakaj gorivo med treningom ne določa, koliko telesne maščobe izgubimo. Ostane pa vprašanje same meritve, saj se FatMax v zadnjih letih uporablja kot podlaga za načrtovanje treninga. Zato je vredno preveriti, koliko od tega, kar se mu pripisuje, ta številka v resnici pove.

Kaj FatMax sploh je in kako ga izmerimo?
Izraz FatMax je leta 2002 uveljavila birminghamska skupina okoli Askerja Jeukendrupa. Kolesarji so opravili stopnjevan test s petminutnimi stopnjami in povečanjem obremenitve za 35 W; avtorji so preverili tudi krajše stopnje (Achten in sod., 2002). Postopek temelji na posredni kalorimetriji. S stehiometričnimi enačbami iz privzema kisika in izdihanega ogljikovega dioksida ocenimo oksidacijo maščob in ogljikovih hidratov v celotnem telesu. Razmerje med izdihanim CO₂ in porabljenim O₂ je RER. V ustaljenih stanju se približa celičnemu dihalnemu količniku, ki je pri oksidaciji maščob približno 0,70, pri ogljikovih hidratih pa 1,00. Meritev iz izdihanega zraka torej ne meri ločeno oksidacije v eni mišici.
Iz krivulje dobimo tri podatke. Največja oksidacija maščob v gramih na minuto je MFO (maximal fat oxidation), intenzivnost, pri kateri jo dosežemo, je FatMax, razpon intenzivnosti, v katerem oksidacija ostaja znotraj desetih odstotkov največje vrednosti, pa je območje FatMax. Pri zmerno treniranih kolesarjih v izvirni raziskavi je bilo to območje med približno 55 in 72 % VO₂max, ocenjeni vrh krivulje pa pri 64 % VO₂max oziroma 74 % najvišjega srčnega utripa. Nad približno 89 % VO₂max je ocenjeni prispevek maščob postal zanemarljiv. Te vrednosti opisujejo ta vzorec in ta protokol; niso torej univerzalne meje za vsakega športnika.
Protokol določa, kaj številka pomeni. Za oceno na tešče moramo prehrano in trajanje posta standardizirati. V raziskavi z enajstimi moškimi je vnos 75 g glukoze 45 minut pred testom znižal MFO za 28 %; tega ne moremo posplošiti na vsak obrok (Achten in Jeukendrup, 2003). Izračun običajno zanemari oksidacijo beljakovin. Pri visoki intenzivnosti in brez stabilnega stanja v izmenjavi plinov dodaten CO₂ zaradi puferiranja poruši predpostavke izračuna (zato merjenje porabe substratov nad LT1/VT1 ni več natančno in se mu izogibamo). Zelo nizke izračunane oksidacije maščob blizu VO₂max zato ne smemo brati kot natančne meritve dejanske oksidacije (Jeukendrup in Wallis, 2005). Kratek stopnjevan test tudi ne pokaže neposredno presnove v tretji uri vožnje ob rednem prehranjevanju.
Kakšne vrednosti so sploh normalne?
V eni raziskavi so testirali velik vzorec 1121 športnikov iz različnih športov na tekalni stezi v dveh laboratorijih, v ZDA in Združenem kraljestvu, po najmanj petih urah posta. Povprečni MFO je bil 0,59 g/min, razpon pa 0,17–1,27 g/min. FatMax je bil v povprečju pri 49 % VO₂max, z razponom približno 23–89 %. Model s pusto maso, deležem telesne maščobe, VO₂max, FatMax in trajanjem posta je pojasnil 47 % razlik v MFO; preostanek je s tem modelom ostal nepojasnjen (Randell in sod., 2017).
V vzorcu 300 odraslih je bil FatMax v povprečju pri približno 48 % VO₂max. Podobno povprečje dveh različnih vzorcev še ne pomeni, da treniranost ne vpliva na relativni FatMax (Venables in sod., 2005). Pregled meritev na kolesu po nočnem postu navaja povprečni MFO 0,53 g/min pri vzdržljivostno treniranih moških, 0,46 g/min pri rekreativno aktivnih vitkih moških in 0,35 g/min pri rekreativno aktivnih ženskah. Pri osebah s čezmerno telesno maso ali debelostjo sta bili povprečji 0,28 g/min pri moških in 0,16 g/min pri ženskah. V to skupino so avtorji uvrstili osebe z indeksom telesne mase (ITM) najmanj 25 kg/m² in/ali deležem telesne maščobe najmanj 25 % pri moških oziroma 30 % pri ženskah (Maunder in sod., 2018). To so skupinska povprečja v določenih pogojih, ne meje normalnosti za posameznega kolesarja.
San-Millán in Brooks sta primerjala 22 profesionalnih vzdržljivostnih športnikov z VO₂max približno 74 ml/kg/min, 20 zmerno aktivnih ljudi in deset oseb s presnovnim sindromom (skupek dejavnikov tveganja, kot so trebušna debelost, povišan krvni tlak ter motnje krvnega sladkorja in maščob). Povprečni MFO profesionalcev je bil približno 0,66 g/min; to ni bila najvišja individualna vrednost. Točka enakega energijskega prispevka (crossover) maščob in ogljikovih hidratov je bila pri profesionalcih približno pri 75 %, pri zmerno aktivnih pa pri 55 % največje moči. Pokazala sta tudi obratno povezavo med laktatom in oksidacijo maščob (San-Millán in Brooks, 2018). To podpira povezanost obeh presnovnih značilnosti, ne dokazuje pa, da lahko iz laktatnega profila pri posamezniku izračunamo MFO ali porabo substratov. Laktatni profil ostaja uporaben za spremljanje odziva na obremenitev in določanje pragov, o katerih smo pisali v članku o laktatnih pragih. Višje vrednosti MFO so izmerili pri športnikih na dolgotrajni prehrani z zelo malo ogljikovimi hidrati: pri ultratekačih je bilo povprečje 1,54 g/min, pri primerjalni skupini na prehrani z veliko ogljikovimi hidrati pa 0,67 g/min. Šlo je za primerjavo samoizbranih prehranskih skupin, ne za randomiziran prehranski poskus (Volek in sod., 2016).
Kako zanesljiva je številka?
Pri branju enega testa je pomembna ponovljivost. V manjših raziskavah so za intenzivnost FatMax izmerili koeficient variacije približno 7–10 % (Achten in Jeukendrup, 2003; De Souza Silveira in sod., 2016). To ni podatek o enaki natančnosti MFO v gramih na minuto; raziskavi sta uporabljali tudi različno vrsto napora. Pri 99 odraslih, ki so test ponovili po enem do štirih tednih, je bil koeficient variacije 21 % za MFO in 26 % za FatMax, 95-odstotne meje ujemanja za razliko MFO pa približno ±0,17 g/min (Chrzanowski-Smith in sod., 2020). Pri 15 rekreativno treniranih moških so bile meje za MFO glede na metodo obdelave približno ±0,24–0,26 g/min (Croci in sod., 2014). Te številke veljajo za preučene protokole in vzorce.
Kolesar, pri katerem danes izmerimo 0,50 g/min, lahko ob ponovitvi brez jasne spremembe treniranosti izmeri občutno drugačen rezultat. Razlika 0,10 g/min je v omenjenih raziskavah manjša od 95-odstotnih mej ujemanja, vendar ne predstavlja univerzalnega praga za vse laboratorije. Na rezultat vplivajo prehrana, razpoložljivost ogljikovih hidratov, prehranski post, trajanje stopenj, vrsta napora in obdelava krivulje (Purdom in sod., 2018). Ni pa utemeljeno trditi, da vsak od teh dejavnikov povzroči večjo spremembo kot nekaj tednov treninga. Vpliv faze mensturalnega cikla prav tako ni enak pri vseh ženskah ali v vseh raziskavah. Primerjave zato zahtevajo standardizacijo in poznavanje ponovljivosti konkretnega postopka.
Ali višja oksidacija maščob pomeni boljši rezultat?
Večja oksidacija maščob bi ob isti energijski porabi lahko zmanjšala potrebe po ogljikovih hidratih, vendar je povezava MFO s tekmovalnim rezultatom odvisna od populacije in discipline. Pri 61 moških na Ironmanu Copenhagen 2016 je MFO v enostavni analizi pojasnil 12 % variabilnosti časa, VO₂peak pa 45 %. Skupni model je imel prilagojeni R² 0,50; primerjava s preprostim modelom daje približen, ne povsem neposreden prikaz dodatne pojasnjene variabilnosti (Frandsen in sod., 2017). Pri 36 ženskah na Ironmanu Copenhagen 2017 je bila največja oksidacija maščob povezana s časom v enostavni analizi, po vključitvi drugih dejavnikov pa ni ostala neodvisen napovednik. V končnem modelu je ostal VO₂peak (Vest in sod., 2018).
Raziskava pri 17 vzdržljivostno treniranih moških je poleg testa vključevala mišično biopsijo. MFO je bil povezan z aktivnostjo citrat sintaze, ki je posreden kazalnik mitohondrijske vsebnosti, s korelacijo 0,84, ter z močjo v 30-minutni vožnji na čas po dveh urah kolesarjenja s korelacijo 0,76. Dodatek MFO k modelu z VO₂peak, močjo pri 4 mmol/l laktata in bruto učinkovitostjo je zvišal prilagojeni R² z 0,877 na 0,903, torej za 2,6 odstotne točke (Maunder in sod., spletna objava 2021, letnik 2022). MFO je bil v tem vzorcu povezan z oksidativnimi značilnostmi mišice in je prispeval še nekaj dodatnih informacij. Študija pa ni preverila, ali ga lahko nadomestimo s prvim laktatnim pragom, in ni neposredno merila mitohondrijske volumenske gostote.
Pri 12 elitnih kolesarjih začetni MFO ni bil statistično značilno povezan z relativnim padcem šestminutne moči po štiriurnem protokolu. V četrti uri je višja oksidacija maščob sovpadala z večjim padcem moči, vendar je bila ocena povezave negotova. Razlaga z izčrpanjem glikogena je mogoča, niso pa je neposredno potrdili z meritvami mišičnega glikogena (Ørtenblad in sod., 2024). Pri 13 dobro treniranih kolesarjih in triatloncih je po 150 minutah moč na prvem ventilatornem pragu padla z 211 na 198 W, petminutna moč pa s 333 na 302 W. Največja oksidacija maščob ni bila statistično značilno povezana s padcem petminutne moči; tega rezultata ne smemo pripisati neposredno padcu moči na prvem pragu (Hamilton in sod., 2024). Majhna vzorca omejujeta sklepanje o odsotnosti povezave.
Ali je trening pri FatMaxu kaj posebnega?
Široko območje FatMax pomeni, da med bližnjimi intenzivnostmi ni nujno velike razlike v akutni oksidaciji maščob. V raziskavi je 16 kolesarjev opravilo enourne vožnje pri FatMax, eno stopnjo nižje in eno stopnjo višje. Med temi tremi obremenitvami niso ugotovili statistično značilne razlike v oksidaciji maščob (Schwindling in sod., 2014). To omejuje korist lovljenja ene natančne intenzivnosti zgolj zaradi trenutne porabe maščob. Raziskava pa ni primerjala večtedenskih prilagoditev na trening pri teh treh intenzivnostih.

FatMax tudi ni samodejno enak coni 2, saj so meje cone 2 odvisne od uporabljenega modela. Pri 50 kolesarjih je bil FatMax v povprečju pri 56 % VO₂peak oziroma 125 W, prvi ventilatorni prag pa pri 70 % VO₂peak oziroma 200 W (Meixner in sod., 2025). Povprečna moč pri FatMax je bila torej približno 38 % nižja. Koeficient variacije približno 30 % opisuje razpršenost moči FatMax med posamezniki, ne napake ponovitve testa. Udeleženci niso bili testirani na tešče, različne kazalnike pa so določali z različnimi protokoli. Raziskava zato opozarja na neujemanje kazalnikov v teh pogojih. Ni merila treninga in iz nje ne moremo sklepati, da več ur pri FatMax povzroči malo prilagoditev.
Pregled Storoschuka in sodelavcev ne potrjuje, da bi bila cona 2 edina ali optimalna intenzivnost za mitohondrijske prilagoditve. Obravnava predvsem splošno populacijo, posebej ob omejenem času za trening; njegovih sklepov ne moremo v celoti prenesti na elitne vzdržljivostne športnike (Storoschuk in sod., 2025). Pregled Granate in sodelavcev poudarja pomen volumna za mitohondrijsko vsebnost ter intenzivnosti za dihalno funkcijo, ob tem pa opozarja, da akutni molekularni odziv ne napove nujno dolgoročne prilagoditve (Granata in sod., 2018). Oksidacijo maščob lahko izboljša tudi intervalni trening. Sedem visokointenzivnih treningov v dveh tednih je pri osmih ženskah povečalo oksidacijo maščob med enourno vožnjo pri isti absolutni obremenitvi za 36 %. To ni bila meritev spremembe MFO (Talanian in sod., 2007). Druga raziskava po dvajsetih intervalnih treningih ni potrdila statistično značilnega povečanja MFO; avtorji kot mogoči razlagi obravnavajo variabilnost meritve in različne odzive preiskovancev (Astorino in sod., 2017). Trditev, da učinek treninga na MFO pri treniranih sploh še ni bil raziskan, bi bila preširoka. Maunder in sodelavci so pri treniranih kolesarjih in triatloncih spremljali spremembe po treh tednih treninga v različnih temperaturnih pogojih (Maunder in sod., 2021). Ostaja pa vprašanje, ali ciljanje natančno na FatMax prinaša dodatno korist v primerjavi z drugimi ustrezno sestavljenimi programi.
FatMax opisuje odziv presnove na določen test. Sam po sebi še ne določi trenažnega programa, ki bo najbolj izboljšal vzdržljivost.
Dolga vožnja pri nizki intenzivnosti ima v treningu pomembno mesto. Omogoča veliko volumna ob obvladljivi utrujenosti in jo lahko uskladimo z intenzivnimi enotami v istem tednu. Pri sestavi programa moramo upoštevati trajanje, intenzivnost, okrevanje in cilje športnika. Trenutna količina oksidirane maščobe je samo eden od odzivov na takšno vožnjo.
Kaj pa, če oksidacijo maščob dvignemo s prehrano?
Nekaj tednov prehrane z zelo malo ogljikovimi hidrati in veliko maščobami lahko močno poveča oksidacijo maščob. Pri elitnih tekmovalcih v hitri hoji je po treh tednih povprečni vrh dosegel 1,57 g/min. Skupina z veliko ogljikovimi hidrati je rezultat na 10 km izboljšala za 6,6 %, skupina LCHF pa ni dosegla jasnega izboljšanja: točkovna ocena je pomenila 1,6 % slabši rezultat, interval negotovosti pa je zajemal tako poslabšanje kot izboljšanje (Burke in sod., 2017). Ponovitev je po približno 25 dneh pokazala za 6,2–7,1 % večjo porabo kisika pri izbranih tekmovalnih hitrostih. Na 10.000 m je bila skupina LCHF za 86 sekund počasnejša, skupina z veliko ogljikovimi hidrati pa za 134 sekund hitrejša (Burke in sod., 2020). Pri osmih treniranih kolesarjih je šestdnevni prehrani z veliko maščobami sledil dan polnjenja z ogljikovimi hidrati. Nato je bila moč v enokilometrskih šprintih med 100-kilometrsko vožnjo nižja kot po primerjalni prehrani, skupni rezultat na 100 km pa se ni statistično značilno razlikoval (Havemann in sod., 2006). V drugi raziskavi je bila po tridnevni prehrani s 70 % energije iz ogljikovih hidratov bruto učinkovitost 20,4 %, po prehrani s 45 % pa 19,6 % (Cole in sod., 2014).

Maščoba za primerljivo količino energije zahteva več kisika, zato ima lahko večji delež maščob pri visoki intenzivnosti posledice za ekonomičnost. Burkovi raziskavi pokažeta, da izrazito povečanje oksidacije maščob ni zagotovilo boljšega tekmovalnega rezultata. Iz tega pa ne sledi, da višji MFO pri vsakem športniku ali v vsaki disciplini pomeni slabšo zmogljivost.
Pregled Noakesa in sodelavcev poudarja, da prehrana lahko premakne t. i. “crossover point” med substratoma (Noakes in sod., 2023). Za konkretne številke je ustrezneje navesti tudi izvirno raziskavo. Deset treniranih, tekmovalno aktivnih moških srednjih let je v navzkrižnem poskusu opravilo dve 31-dnevni prehranski obdobji. Po LCHF so med protokolom šestkrat 800 m izmerili vrh oksidacije maščob 1,58 g/min pri približno 86 % VO₂max. Med dietama niso ugotovili statistično značilne razlike v časih na 1609 m in šestkrat 800 m; med ponovitvami so bili triminutni pasivni odmori (Prins in sod., 2023). Majhen vzorec in takšen protokol ne dokazujeta enakovrednosti pri dolgotrajni elitni dirki. Izračun goriv pri teh intenzivnostih zahteva tudi previdnost zaradi omejitev posredne kalorimetrije. Te omejitve ne razveljavijo neposredne meritve povečane porabe kisika pri Burkovih tekmovalcih. Najbolj utemeljen sklep je zato omejen na raziskane pogoje: povečanje oksidacije maščob s prehrano samo po sebi ne zagotovi izboljšanja rezultata, pri elitni hitri hoji pa je v navedenih raziskavah spremljalo slabšo ekonomičnost in odsotnost pričakovanega napredka oziroma poslabšanje rezultata.
Kdaj je test torej smiseln?
Test je lahko uporaben za spremljanje presnove v standardiziranih razmerah. Če kolesar pri 220 W pozimi oksidira 0,35 g/min, spomladi pa 0,55 g/min, je to razlog za podrobnejšo presojo spremembe. Najprej preverimo pripravo na test, protokol in ponovljivost meritve. Nato rezultat primerjamo s celotno krivuljo, laktatnim profilom, VO₂max in odzivom na trening. Ni zagotovljeno, da se bodo vsi ti kazalniki spremenili hkrati, niti da razlika v oksidaciji pomeni samo spremembo mitohondrijske zmogljivosti. Več primerljivih meritev pomaga razlikovati trend od dnevnih nihanj.
Test lahko prispeva tudi k okvirni oceni potreb po ogljikovih hidratih. Vzemimo kolesarja pri 250 W in bruto učinkovitosti 22 %. Metabolna poraba znaša približno 1140 W oziroma 980 kcal na uro. Ob oksidaciji 0,40 g maščob na minuto maščoba prispeva 216 kcal na uro, preostanek pa pri poenostavljenem izračunu s 4 kcal na gram ustreza približno 191 g ogljikovih hidratov na uro. Pri 0,80 g maščob na minuto je ocena približno 137 g ogljikovih hidratov na uro. Razlika je približno 54 g na uro. To je računska ponazoritev ob predpostavki nespremenjene učinkovitosti in porabe goriv. Zaužitje 90 g ogljikovih hidratov na uro ne pomeni, da telo v isti uri oksidira vseh 90 g. Preostale oksidacije prav tako ne moremo v celoti pripisati mišičnemu glikogenu, saj sodelujejo tudi jetra in krvna glukoza. Iz teh podatkov zato ne moremo izračunati, kdaj bo posameznik izpraznil zaloge. Oceno uporabimo skupaj s prehranskimi izkušnjami in odzivom na dolge vožnje, o čemer smo pisali v članku o personalizaciji vnosa ogljikovih hidratov.
Pri tem moramo upoštevati dve omejitvi iz prvega dela, ki delujeta v nasprotnih smereh. Test opravimo tešči, na dirki pa športnik zajtrkuje in med vožnjo jé, kar lahko oksidacijo maščob v prvih urah zniža. S trajanjem vožnje pa se oksidacija maščob spet povečuje. Izračun je zato ocena reda velikosti in ne natančna napoved, na dirki pa ga preverjamo z dejanskim odzivom, torej s tem, ali in kdaj moč pade oziroma se počutje poslabša.
Nenavadna vrednost MFO je razlog za preverjanje okoliščin. Pri nizki vrednosti preverimo obrok ali sladko pijačo pred testom, prehrano in trening prejšnjega dne, trajanje prehranskega posta ter kakovost in ustaljenost izmenjave plinov. Pri visoki vrednosti preverimo tudi razpoložljivost ogljikovih hidratov. Iz ene številke pa ne moremo diagnosticirati prenizkega energijskega vnosa ali določiti najverjetnejšega vzroka. O prehrani in treningu odločamo na podlagi širše slike.
Za ponavljajoče se teste na tešče vnaprej določimo prehranski protokol v urah od dnevu pred testom. Izognemo se zelo težkemu ali dolgemu treningu neposredno pred testom, vnos kofeina standardiziramo, test pa opravimo ob podobni uri in na istem ergometru. Pri ženskah lahko zabeležimo tudi fazo menstrualnega cikla in uporabo hormonske kontracepcije. Odstopanja zabeležimo in jih upoštevamo pri razlagi. Če želimo meriti presnovo ob tekmovalnem prehranjevanju, izberemo in ponavljamo takšen protokol.
V naši praksi trenažne cone določamo predvsem z laktatnimi in ventilatornimi pragovi, MFO in FatMax pa uporabljamo kot dopolnilna podatka. Iz akutne oksidacije goriv ne napovedujemo izgube telesne maščobe. Posamezna meritev lahko opiše odziv v danih pogojih, za presojo spremembe treniranosti pa potrebujemo primerljive ponovitve in druge kazalnike.