V prvem delu bloga smo spoznali, da teoretična podlaga za uporabo eksogenega laktata obstaja. Vendar kot sem že omenjal v prvem delu, teorija ne velja vedno tudi v praksi.
Kaj dejansko kažejo raziskovalne študije?
Najprej moramo omeniti to, da je trenutno objavljenih zelo majhno število študij na tem področju. Še manjše število teh je kakovostno izvedenih, kar pomeni, da je oblikovati končna mnenja o tej tematiki lahko precej sporno, če se strokovnjak/raziskovalec ne zaveda omejenega obsega trenutno znane literature.
| Raziskava | Protokol | Rezultati |
|---|---|---|
| Miller, 2002 | IV laktat, zmerna intenzivna vadba | ↑ oksidacija laktata, ↓uporaba krvne glukoze |
| Northgraves, 2014 | 14,1 mg/kg laktata, 40-km TT | brez jasnega učinka |
| Painelli, 2014 | 150–300 mg/kg laktata, ponavljajoč se Wingate test | brez jasnega učinka/izboljšanja zmogljivosti |
| Ewell, 2024 | ~19 mg/kg laktata, 20-min TT | ~4 % večja moč med vožnjo na čas |
| Bordoli, 2024 | 120 mg/kg laktata, trenirani cestni kolesarji – simulacija dirke | brez jasnega učinka/izboljšanja zmogljivosti |
| Peveler, 2012 | povprečni odmerek: 1500 mg laktata 20 km TT |
brez jasnega učinka/izboljšanja zmogljivosti |
| Van Montfoort, 2004 | visokointenziven tek | brez jasnega učinka/izboljšanja zmogljivosti |
Miller in sod. (2002) so izvedli eno izmed pomembnejših mehanističnih raziskav. Raziskovalci so z intravenoznim dodajanjem laktata med zmernointenzivno vadbo koncentracijo laktata v krvi umetno vzdrževali okoli 4 mmol/L. Večja razpoložljivost laktata je povečala njegovo oksidacijo, hkrati pa zmanjšala oksidacijo krvne glukoze. Zmanjšala se je tudi jetrna glikogenoliza, kar kaže, da lahko laktat ob dovolj veliki razpoložljivosti dejansko nadomesti del energije, ki bi sicer prihajala iz krvne glukoze. Ta mehanizem smo omenili že v prvem delu bloga.
To je pomemben dokaz, da ima eksogeni laktat lahko vpliv na energetski metabolizem. Vendar pa je ključna omejitev zelo očitna: laktat je bil dovajan neposredno v kri. To nam še ne pove, ali lahko podoben učinek dosežemo z gelom, pri katerem mora laktat najprej skozi prebavila in jetra.
Northgraves in sod. (2014) so preučevali vpliv eksogeno zaužitega laktata na 40 km dolgo vožnjo na čas. Povprečni čas je bil ob suplementaciji laktata boljši za približno 30 sekund kot v drugih pogojih, vendar razlika ni bila statistično značilna in je bila posledica predvsem enega posameznika. Udeleženci so zaužili relativno majhno količino laktata (14 mg/kg), kar bi potencialno lahko razložilo, zakaj morebiti z uporabo eksogenega laktata niso pokazali ergogenega učinka.
Painelli in sod. (2014) so nato testirali precej večje količine dodanega laktata – 150 in 300 mg/kg telesne mase. Oba odmerka sta povzročila manjše povečanje pH in bikarbonata v krvi (kar bi potencialno lahko pomagalo pri vzdrževanju visoke intenzivnosti dela), vendar se skupno opravljeno delo, maksimalna moč in povprečna moč pri ponavljajočih se visokointenzivnih testih Wingate niso izboljšali. Pri tej študiji bi izpostavil predvsem premajhno specifičnost izbranega testa za preverjanje zadane hipoteze ali prenosa v dejansko praktično okolje vzdržljivostnega športa. Glede na to, da je test Wingate izjemno kratek in pretežno večino energije, potrebne za izvedbo, pridobimo anaerobno, je vprašljivo, koliko bi lahko dodan laktat dejansko pomagal (kot vir dodatne energije vsekakor ne, saj potrebuje oksidacijo). Poznamo tudi idejo, da bi laktat lahko deloval bazično (podobno, kot deluje soda bikarbona kot ergogeno sredstvo), ampak zaenkrat tega ne moremo potrditi.
Ewell in sod. (2024) so kot eni prvih poročali o pozitivnih rezultatih za eksogeno dodani laktat. Uporabili so relativno majhen odmerek laktata – 19 mg/kg telesne mase. Pri 20-minutni vožnji na čas so zabeležili 4 % višjo povprečno moč kot pri placebu (204 ± 41 W proti 197 ± 41 W). Izboljšana povprečna moč je bila opažena pri 11 od 15 udeležencih ob uporabi laktata. Tukaj moramo vseeno opozoriti, da gre za precej majhno razliko, ki pa bi v svetu profesionalnega kolesarstva potencialno lahko naredila razliko.
Avtorji žal niso uspeli podati fiziološkega mehanizma, preko katerega je prišlo do izboljšanja.
Bordoli in sod. (2024) so doslej edini, ki jim je uspelo zasnovati študijo, ki je poskusila simulirati dejansko kolesarsko dirko/podobne napore, ki so jih kolesarji deležni na dirkah. V daljšo zmernointenzivno vožnjo z več ponavljajočimi se 1 km in 4 km dolgimi kronometri so vključili 16 visokotreniranih cestnih kolesarjev (preostale študije do zdaj niso vključevale visokotreniranih posameznikov). Uporabili so prav tako večji odmerek laktata – 120 mg/kg. Opazili so povišan bikarbonat v krvi (potencialen bazičen vpliv), nekoliko se je zmanjšal občutek napora ob uporabi laktata v primerjavi s placebom, vendar pa dodan laktat ni vodil v izboljšanje zmogljivosti. Skupni čas simulacije dirke je bil 133,60 min z laktatom in 134,06 min s placebom, brez statistično značilne razlike.
Zaenkrat so v več študijah poročali, da ima eksogeni laktat lahko vpliv na acidobazno ravnovesje, ampak to zaenkrat ni vodilo v izboljšanje zmogljivosti.
Peveler in sod. (2012) so preučevali vpliv eksogeno zaužitega laktata na 20 km dolgo vožnjo na čas. Povprečni čas ob suplementaciji laktata ni bil boljši kot v pogojih s placebom, torej razlika ni bila statistično značilna. Podobno kot v raziskavi Northgravesa in sod. (2014) so udeleženci zaužili relativno majhno količino laktata (povprečno 1500 mg laktata), kar je lahko razlog, zakaj morebiti z uporabo eksogenega laktata niso pokazali ergogenega učinka.
Van Montfoort in sod. (2004) so raziskovali vpliv zaužitja laktata na visokointenzivne teke do izčrpanosti. Učinek laktata so primerjali tudi z drugimi potencialnimi pufrskimi sredstvi, kot sta natrijev bikarbonat (soda bikarbona) in natrijev citrat. Ugotovili so, da je imel natrijev bikarbonat največji potencialni ergogeni učinek pri sprintih oziroma kratkotrajnih visokointenzivnih naporih v primerjavi z laktatom in natrijevim citratom.
Na podlagi dosedanjih raziskav bi tako lahko sklepali, da zaužitje laktata najverjetneje nima pomembnega ergogenega učinka prek izboljšanja oziroma vzdrževanja acidobaznega ravnovesja oziroma njegovega potencialnega delovanja kot pufer.
Omejitve in pomanjkljivosti trenutne literature:
1. Pomanjkanje raziskav z visoko treniranimi posamezniki
Večina dosedanjih raziskav je bila opravljena na rekreativno aktivnih ali zmerno treniranih posameznikih. Le ena izmed novejših raziskav je vključevala visoko trenirane cestne kolesarje. To seveda odpira vprašanje, v kolikšni meri lahko trenutna dognanja prenesemo v svet vrhunskega vzdržljivostnega športa.
2. Prehrana
Študije potrebujejo standardizirano prehrano med udeleženci v urah pred testiranjem. Prav tako bi si želeli, da bi bili merjenci pred poskusi (npr. simulirano dirko) ustrezno energijsko podprti. Če gre za daljša testiranja, bi morali merjenci pred testiranjem zaužiti več obrokov, bogatih z OH. Pogosto namreč opažamo, da merjenci pred testiranji ne zaužijejo dovolj OH.
3. Standardizirani postopki
Med posameznimi raziskavami trenutno obstajajo velike medsebojne razlike v:
-
uporabljenih oblikah laktata,
-
odmerkih laktata,
-
času zaužitja,
-
kombinaciji laktata z ogljikovimi hidrati,
-
trajanju aktivnosti,
-
intenzivnosti aktivnosti.
Potrebujemo več medsebojno podobno zasnovanih študij, da bomo lahko bolj neposredno primerjali rezultate med njimi.
4. Majhni vzorci in vprašljiva statistična moč
Večina raziskav vključuje relativno majhno število preiskovancev, kar lahko zmanjšuje statistično moč raziskav.
To ima lahko dve posledici:
-
dejanski učinek ostane neopažen;
-
posamezna pozitivna ugotovitev je lahko posledica naključja ali velike individualne variabilnosti.
5. Potrebne so bolje zasnovane študije
Veliko raziskav ocenjuje učinkovitost ergogenih sredstev z uporabo kratkih laboratorijskih protokolov, kot so testi do odpovedi ali krajši kronometri, ki imajo omejeno uporabno vrednost za športe, kot je cestno kolesarstvo, kjer tekmovanja trajajo več ur in vključujejo stalno spreminjanje intenzivnosti.
V prihodnje bi bilo smiselno izvesti več raziskav, ki bi simulirale dejanske tekmovalne okoliščine, vključno z visokim vnosom ogljikovih hidratov po trenutnih smernicah. Šele dobro praktično zasnovane raziskave bi nam lahko podale bolj točne odgovore na vprašanje, ali dodajanje laktata predstavlja dejansko ergogeno prednost v vzdržljivostnih športih.
In nenazadnje – ne pozabimo na osnove. Pri številnih vzdržljivostnih športnikih je še vedno pogosta težava prenizek energijski vnos. Dokler niso urejene osnove prehranske podpore, bo razprava o potencialnih ergogenih učinkih dodanega laktata bolj ali manj brezpomenska.