Vsi poznamo tisti občutek, ko med treningom začnemo globoko dihati. Pred tem smo na veliko klepetali z družbo, potem pa smo naenkrat postali redkobesedni. Še najglasnejši v skupini, ki ga je vedno slišati po celem klancu je obmolknil. Zakaj? Danes si bomo pogledali kaj se dogaja z dihanjem in privzemom kisika med samo vadbo. Kaj nam to lahko pove in zakaj v laboratoriju testiramo ventilatorne pragove.
Podobno kot pri uporabi laktata in laktatnih pragov uporabljamo ventilatorne pragove za testiranje zmogljivost športnikov, kar nam daje vpogled v njihovo fiziologijo. Lahko bi rekli, da s pomočjo ventilacije, privzema kisika in izdihanega ogljikovega dioksida profiliramo kolesarjeve zmogljivosti kakor pri laktatnem profilu, le da v tem primeru ne dobimo krivulje kot pri laktatu.
Kaj in kako merimo?
"Zlati standard" meritev je laboratorijski test, v katerem športnik diha skozi masko, vdihan in izdihan zrak pa se analizira za sestavo in prostornino. Merilna naprava je navadno sestavljena iz dveh komponent, merilca prostornine izdihanega in vdihanega zraka ter merilca koncentracije plinov v izdihanem zraku (kisik, včasih pa tudi ogljikov dioksid).
Poglejmo si nekaj parametrov, ki jih merimo in tudi računamo skozi testiranje:
- V'O2: volumen privzetega kisika
- V'CO2: volumen izdihanega dioksida
- V'E: volumen predihanega zraka (ventilacija)
- fR: frekvenca dihanja
- V'E/V'O2 in V'E/V'CO2: ventilatorna ekvivalenta, kjer delimo ventilacjo z V'O2 in V'CO2
- RER: razmerje med vdihanim kisikom in izdihanim kisikom (uporablja se za določanje porabe substratov)
- VT: volumen dihanja - volumen zraka, ki se premakne iz pljuč v enem respiratornem ciklu
Testni protokol
Najpogosteje se na kolesu izvaja protokol kjer se 10 min ogrevamo pri moči manjši od 100w, za tem pa sledi stopnjevanje, kjer vsako minuto za 20-30w dvignemo obremenitev in kolesarimo dokler ne pride do odpovedi. Tekaška različica je zelo podobna, samo da se namesto moči uporablja hitrost in/ali naklon.
V'O2 na stopenjskem testu se spreminja linearno v prvi polovici, potem pa se v zadnji tretini nekoliko "položi" in počasi doseže plato. Kakšno minuto za platojem pa pride tudi do odpovedi.
Primer stopenjskega testnega protokola.
Potek VO2 med stopenjskim testom.
Ventilatorni prag(i)
Podobno kot pri laktatnih pragih poznamo 2 ventilatorna praga. Prvega in drugega. Za prvega se je včasih uporabljalo tudi ime "aerobni prag" ampak to ime se zadnje čase uporablja vse manj, saj v resnici nima smisla.
Prvi ventilatorni prag (VT1/GET)
Danes največkrat uporabljeno ime za VT1 oz. prvi ventilatorni prag je tudi GET (gas exchange threshold). Prvi ventilatorni prag definiramo kot prvo nelinearno spremembo ventilacije (dihanja) v povezavi s privzemom kisika.
Čisto na kratko: ko preidemo preko meje prvega ventilatornega praga se povišata frekvenca dihanja in količina predihanega zraka, kar je posledica povečane potrebe odvajanja CO2-ja iz telesa.
Za določanje VT1 uporabljamo tudi ventilatorna ekvivalenta V'E/V'O2 in PetO2, kjer VT1 definiramo kot dvig obeh prej omenjenih ventilatornih ekvivalentov.
Drugi ventilatorni prag (VT2/RCP)
Drugi ventilatorni prag oz. VT2 največkrat poimenujemo tudi RCP (Respiratory compensation point). Tega definiramo, ko imamo izpolnjene pogoje povišanih ventilatornih ekvivalentov V'E/V'O2, V'E/V'CO2 in padec PeTCO2.
Določanje ventilatornih pragov.
Določanje pragov
Ker se za določanje ventilatornih pragov največkrat uporablja vizualni pregled podatkov, lahko nastane nekaj odstopanj v rezultatih, saj si lahko tisti, ki analizira test, nekoliko drugače interpretira zgornje pogoje.
Zato pri določanju VT1 in VT2 opravita analizo podatkov vedno dva, kar nam da vpogled v to ali so ocenjeni pragovi pravilni. Če se zgodi, da ta dva ne moreta priti do dogovora pa analizo testov opravi še tretja oseba.
Povezava z laktatnimi pragovi
Ventilatorni pragovi so lahko dober ekvivalent laktatnim pragom in nam pomagajo deliti intenzivnosti v različne domene, kjer opazimo različne fiziološke odzive telesa.
Potrebno pa je omeniti, da lahko pride do razlik med VT1/LT1 in VT2/LT2, ker sama metodologija meri drug "proksi" oz. del sistema s katerim merimo odziv telesa. Največkrat opazimo, da je VT2 nekoliko višji kot LT2 in bližje kritični moči (CP). To nakazuje da je LT2 spodnji del "prehoda (iz težke v zelo težko vadbeno domeno)", kjer se še lahko vzpostavi ravnovesje v produkciji in porabi laktata, VT2/CP pa zgornja meja, kjer se ta več ne more vzpostaviti. To lahko prinese 10-20w široko območje.
Primerjava ventilatornih in laktatnih pragov.
Počasna komponenta VO2
Nad VT1 se pojavi t.i. počasna komponenta VO2 (SC - Slow component). Ta nam predstavlja dodaten dvig VO2 iz stabiliziranih vrednosti.
Nastane zaradi povečane aktivacije hitrejših mišičnih vlaken, ki so potrebne za produkcijo višje sile/moči. Ta hitrejša mišična vlakna pa so manj učinkovita in hitreje utrujajoča, kar ob dolgotrajni vadbi pomeni, da se vse več hitrejših vlaken vključuje v produkcijo moči, to pa ustvari dodatno potrebo po kisiku.
Tako bi v teoriji lahko dosegli VO2max pri katerikoli intenzivnosti višji od VT1, če bi le vadba trajala dovolj dolgo.
Pri intenzivnostih nad VT2 je počasna komponenta še bolj očitna in višja/hitrejša, saj se v produkcijo moči vključuje še več hitrejših mišičnih vlaken. Pri teh intenzivnostih tudi v praksi opazimo, da ob odpovedi dosežemo VO2max - tudi pri intervalih daljših od 10 min.
Vadbene domene
Po pregledu odzivov VO2 na različne intenzivnosti se nam odkrijejo 4 specifična območja, kjer se ta drastično razlikuje. Tem območjem pravimo vadbene domene in predstavljajo temeljna vadbena območja, podobno kot pri profiliranju laktata.
Če si želiš izvedeti več o svoji fiziologiji in sestaviti individualizirana vadbena območja, se lahko oglasi na testiranju pri nas.
Simon Cirnski, trener