Vsakdanje delo s strankami poleg mnogih pozitivnih izkušenj prinaša tudi tiste manj prijetne plati poklica dietetika. V zadnjem obdobju zaznavam izrazit problem slabe komunikacije med strankami in dietetikom. V današnjem članku bom torej govoril o pasteh slabe in o učinkovitosti ustrezne prehranske komunikacije, kar bom poskušal nazorno prikazati tudi na praktičnem primeru.
Pogosto se namreč sprašujem, kje se zalomi pri podajanju informacij in njihovem sprejemanju, zlasti pri strankah, ki so starejše od mene, kajti nemalokrat je treba informacije naravnost »vleči« iz njih, za nameček pa se jim to zdi povsem samoumevno. Po drugi strani pa, kadar te stranke prejemajo informacije z moje strani, običajno več kot »seen« ali »like« ne dajo od sebe.
Kaj je komunikacija?
Poglejmo najprej, kaj sploh je komunikacija. Enotne definicije sicer ni, poenostavljeno pa bi jo tudi v prehranski praksi lahko opredelili kot učinkovito orodje za sporazumevanje. V grobem delimo komunikacijo na verbalno in neverbalno. Med verbalno komunikacijo štejemo govor, neverbalno komunikacijo pa definiramo kot oblike komunikacije, ki jih govor ne nadzoruje (denimo dotik, mimika, kretnje).
S pomočjo ustrezne komunikacije lahko dietetik in stranka vzpostavita korekten medsebojni odnos, ki prispeva k boljšemu podajanju informacij s strani stranke (večje zaupanje stranke) in tudi k večjemu razumevanju stranke s strani dietetika.
Primer slabe komunikacije
Poglejmo primer slabe medsebojne komunikacije. Ob uvodnem posvetu prehranski strokovnjak skupaj s svojo novo stranko (dajmo ji ime Nace) ugotovi, da ima ta pomanjkljivo osnovno znanje o prehrani. Cilj stranke je izguba telesne mase. Z Nacetom se dietetik ne pogovori o možnih situacijah, ki bi lahko zavirale dosego tega cilja. Prav tako pogovor ne nanese na izbiro hranilno manj ugodnih živil oziroma po Nacetovem mnenju nezdravih živil. Nace tudi ne omeni, da mu ta živila pravzaprav vzbujajo velik strah.
Medtem pa vključevanje omenjenih živil v obroke po mnenju prehranskega strokovnjaka glede na želeni cilj ni možno, zato Nacetu pripravi jedilnik, po katerem se mora ravnati v naslednjem mesecu. Nace pri tem ne omeni, da mu določeni predpisani obroki niso ravno všeč.
Po določenem času samonadzora in izogibanja nezdravim živilom pa Nace naleti na oviro. Na božični večerji ga premamijo piškoti in poje dva piškota. Njegov način razmišljanja najprej privede do občutka krivde: »Ker sem pojedel toliko piškotov, bom moral zdaj opraviti intenziven trening, prav tako bom jutri preskočil polovico obrokov.« Nato pa dogodek interpretira še kot neuspeh: »Ker sem pokvaril svojo dieto, bom pojedel celo škatlo piškotov, saj je tako ali tako šlo vse v nič.«
Kako bi moralo biti
Prehranski strokovnjak bi moral na začetku sodelovanja z Nacetom vzpostaviti ustrezno komunikacijo in tako pridobiti določene informacije, ki bi lahko potencialno negativno vplivale na nadaljnje sodelovanje. V konkretnem primeru bi moral Nacetu najprej predstaviti osnovne principe uravnotežene prehrane.
Določitev cilja (izguba telesne mase) se lahko v tem primeru izkaže kot težava, saj Nace ne razume, zakaj mora jesti tako, kot je napisano na jedilniku. Vsakodnevna preobremenjenost s prehrano bi namreč dolgoročno lahko vodila v motnje hranjenja. Morda so slednje že prisotne (Nacetov strah pred nezdravimi živili), vendar bi dietetik to stežko prepoznal, saj je komunikacija zelo omejena.
Posameznikovo razumevanje prehrane je pogojeno s tem, kako učinkovito in na kakšen način je prejel informacije. Velja poudariti eno izmed pomembnejših komunikacijskih veščin, ki pripomore k večjemu razumevanju posameznika, in sicer veščino aktivnega poslušanja.
Odgovornost stranke
Omenjeni primer na prvi pogled dietetika postavlja v vlogo glavnega krivca, toda s tem se lahko samo delno strinjam. Odgovornost za uspeh oziroma spremembo prehranjevalnih navad ne more sloneti samo na dietetiku, predvsem zato, ker je Nace prišel po pomoč k dietetiku in ne obratno.
Pogosto pride stranka, ki ima težave s prekomerno telesno maso, k dietetiku z mislijo, da bo ob upoštevanju njegovih navodil lahko brez težav shujšala. Če ne bo shujšala, bo pač kriv dietetik. A dejstvo je, da mora odgovornost sprejeti tudi in predvsem stranka. Ona je tista, ki si želi spremembe.
Seveda je delo dietetika, da ji pri premagovanju (prehranskih) težav pomaga, jo usmerja, izobražuje in podaja uporabne informacije, s pomočjo katerih bo stranka dolgoročno postala samostojna in suverena pri reševanju tovrstnih izzivov.
Zaključek
Cilj ustrezne prehranske komunikacije je obojestransko razumevanje (dietetik–stranka), kar pomeni, da bo stranka ob ustreznih in prilagojenih informacijah znala implementirati spremembe v vseživljenjski in neobremenjujoč način prehranjevanja glede na svoje energijske in hranilne potrebe ter lastne cilje. Predpogoj za dosego teh ciljev je, da stranka redno in korektno podaja povratne informacije.
Blaž Grmek, dietetik